Dario Viganò: Spremljanje Frančiška v Riu preko kamere

Svet | 12.08.2013, 18:05

Direktor vatikanskega televizijskega centra, Dario Edoardo Viganò, je za časopis l'Osservatore Romano zapisal svoja doživljanja ob nedavnem papeževem obisku v Braziliji. Osredotočil se je na njegov način podajanja krščanskega sporočila ter na njegove geste, ki so zgovornejše od besed.

Viganò poudarja, da slika predstavlja privlačnost, vpliv in pozornost, saj človeka neposredno vpelje v samo dogajanje. Papeževe geste in besede, ki so jih gledalci opazili med njegovim nedavnim obiskom v Braziliji, so se jih neposredno dotaknile, tudi presenetile. Odgovorni za vatikanski televizijski center v tem oziru še posebej omenja jezik, ki ga je papež uporabljal med tem potovanjem. To je jezik, ki je daleč od grške paradigme ideje in filozofije. Sveti oče je po Viganòjevih besedah odločno prevzel hebrejsko tradicijo, saj je njen jezik zelo življenjski. Ravno ta jezik je papež Frančišek uporabljal pred vsemi: tako pred škofi kot pred ljudmi v faveli. Vsem je postavil vprašanje, ki je odprlo srce, in ga napravilo svobodnega za delovanje milosti.

Papež Frančišek je 27. julija preprosto nagovoril brazilske škofe s sledečimi besedami: „Potrebno je spodbujati in skrbeti za oblikovanje ljudi, ki bodo sposobni spustiti se v noč, brez da bi se pogreznili v temo in se v njej izgubili; sposobni poslušati iluzije tolikih, brez da bi jih te zavedle; sprejeti razočaranja, brez da bi obupali in se prepustili grenkobi; sposobni dotakniti se razpada drugih, brez da bi se poistovetili z njim in izgubili identiteto.“

Viganò, ki je kot direktor vatikanskega televizijskega centra od blizu spremljal dogajanje v Braziliji, nam je priklical v spomin dogodek, ki je na zelo izrazit način ujel Frančiškovo ljubezen do bližnjega. Spomnil je na prizor v faveli Varghina. Sveti oče je tam hodil peš proti nogometnemu igrišču, ko je opazil staro ženico. Prečkal je cesto, pogledal ženici v oči, z obema rokama objel njen obraz in jo pobožal. Kakšna ljubezen! Viganò opaža, da papežu Frančišku ni dovolj samo, da se zavzema za pozabljene in uboge, ampak jih želi tudi objeti, kakor je to delal sveti Frančišek z gobavci.

Odgovorni za vatikansko televizijo dalje omenja jezik svetega očeta, ki je daleč od suhoparne teologije. Nastaja v srcu, ki je zakoreninjeno v Bogu. Zato po Viganòjevih besedah odseva usmiljenje in nežnost. Je daleč od slovnice dolžnosti in retorike sojenja. Papeževe besede se „rojevajo iz Svetega duha, iz kontemplacije. Beseda, ki stoji za tem, kar izraža, razkriva, kar pripoveduje, ter pričuje, kar izpoveduje.“ Bolj kot logičnemu in argumentativnemu razmišljanju, sveti oče daje prednost pripovedovanju. Tako gre onkraj napisanega besedila, z namenom, da ne bi izgubil srca svojega nauka, ki gre preko spontanosti. Viganò meni, da papež Frančišek ne deluje po hladnem principu „vprašanje-odgovor“, ampak tistemu, ki ima vprašanje, pogleda v oči in ga prime za roko, ter mu tako podari svojo bližino.

Viganò v svojem članku za l'Osservatore Romano izpostavlja še eno pomembnost: Sveti oče nima svojega načrta za Cerkev, ampak si želi takšno, kakršno si je zamislil Bog. „Niso kreativnost, srečanja ali načrti tisti, ki zagotavljajo sadove. Edino, kar prinaša sadove, je biti zvesti Jezusu, kakor je zapisano v Janezovem evangeliju: 'Ostanite v meni in jaz v vas' (Jn 15,4).“

Direktor vatikanskega televizijskega centra svoje razmišljanje sklepa takole: „Cerkev v sebi nosi posebnost, to je, Kristus je umrl in vstal. Da bi znali to posredovati naprej, ni dovolj samo naše znanje, ampak naša občutljivost za navdihe Svetega Duha. Eden izmed največjih in najbolj zapletenih izzivov tistih, ki delujejo v medijih, je ravno to: opustiti lastne in posvetne komunikacijske oblike in najti posebnost krščanskega jezika.“

Vir: Radio Vatikan