Škofje Bizjak, Štumpf in Jamnik ter kardinal Rode na praznik Marijinega vnebovzetja tudi o večnem življenju in aktualnih zadevah v Cerkvi na

Slovenija | 15.08.2013, 10:50

Slovesno pa je bilo tudi v drugih romarskih središčih. Mi smo pod drobnogled vzeli slovesnosti, kjer so maše darovali škofje Peter Štumpf, Jurij Bizjak in Anton Jamnik in kardinal Franc Rode.

Kardinal Rode: Kljub vsemu hudemu, napadom od zunaj in grehom in slabostim od znotraj, vemo, da je Kristus vogelni kamen Cerkve

Kardinal Franc Rode pa je pri dopoldanski sveti maši v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Fari pri Kočevju, kjer obhajajo tudi 650-letnico župnije dejal, da je vnebovzetje najbolj logičen zaključek Marijinega zemeljskega življenja. „Brez te verske resnice bi bil katoliški nauk pomanjkljiv, naše hrepenenje nezadoščeno. Povsem naravno je, da je Jezus svojo mater hotel poveličati v duši in telesu po njeni smrti.“

Kardinal je še dejal, da je Marija trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu kot kraljica nebes in zemlje. „Ona je začetek in podoba poveličane Cerkve, ko bo »Bog vse v vsem«. Naj nam Bog dá modrosti in nov pogled srca, da bi doumeli, kakšno je upanje, kakšno je bogastvo njegove veličastne dediščine, kako neizmerno velika je njegova moč, s katero je obudil Kristusa od mrtvih in njegovo mater vzel v nebesa. To je nepremagljivo upanje, ki nam daje moči tudi v »nevarnostih in stiskah« sedanjega časa. Kljub vsemu hudemu, napadom od zunaj in grehom in slabostim od znotraj, vemo, da je Kristus vogelni kamen Cerkve, ki skupnosti vernih daje trdnost in življenjsko silo. Zato je Cerkev še vedno tu, zato je po vseh zgodovinskih vihrah vaša župnija še vedno tu kot znamenje posebnega Božjega varstva in pozornosti do vas. Naj vaša župnijska skupnost, vsi njeni člani, z Božjim blagoslovom ostanejo zvesti svojemu poslanstvu in posredujejo življenje in vero tudi prihodnjim rodovom!“

Škof Bizjak se je v Strunjanu in v Logu zahvalil nadškofa Antonu Stresu in Marjanu Turnšku za opravljeno delo

Koprski škof Jurij Bizjak je slovesno somaševanje danes vodil v romarski cerkvi Matere Božje Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi. Sinoči na predvečer Marijinega vnebovzetja in ob 501. obletnici Marijinega prikazanja pa je škof Bizjak slovesno somaševanje vodil v Strunjanu. Zaradi razburkanega morja so sicer procesijo z barkami z Izole odpovedali, zato so Marijin kip prenesli v Strunjan na štirih kolesih.

Pri sinočnji in današnji sveti maši se je škof Bizjak v nagovoru dotaknil aktualnih razmer v Cerkvi. „Zadnji dan julija letos je v naši cerkveni pokrajini Gospod odpustil dva ugledna in spoštovana oskrbnika, ki ju je bil postavil nad svojo družino, da sta ji ob svojem času odmerjala hrano (prim. Mt 24,45). Bila sta zvesta in razumna oskrbnika in po svojih njivah sta sejala dobro seme. Ko pa je bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka (prim. Mt 13,24–30). Izpad pridelka je bil velik in Gospod ju je odpustil,“ je dejal škof Bizjak in nadaljeval: "Razglas je sprožil plazove razprav in razlag, obsodb in žalitev, natolcevanj in namigovanj: za in proti in navzkriž in vse križem! Kako zlahka in kako približno, brez ustreznih podatkov in s kako pomanjkljivim razumevanjem stvari in položajev!"

„Globoko smo prepričani, da sveti oče in njegovi pomočniki ne delajo krivice, kajti izguba je tukaj in izguba je velika, pa tudi čemú bi jo delali? Zato smo tudi prepričani, da sveti oče in njegovi pomočniki odpuščenima dajejo hvalo in priznavajo pohvalo, ker naša brata vdano in predano sprejemata razrešitev in s svojo sveto žrtvijo brez slehernega dvoma še kako znižujeta dolgove, ki sta jih vzela nase in si naložila naše trpljenje in naše bolečine. Kajti za naše zveličanje ju je zadela kazen, o, da bi po njunih ranah ozdraveli! (Iz 53,4–5),“ je povedal škof Bizjak.

Svoj nagovor je koprski ordinarij sklenil z besedami zahvale obema nadškofoma za njuno opravljeno delo. „Gospod naj razsodi med njima in njunimi sodelavci, ki sta jim zaupala, in Gospod naj razsodi med cerkvenimi in civilnimi ustanovami, ki so bile v postopke vpletene.“

Škof Jamnik: Današnji praznik je potrditev prepričanja, da ima življenje smisel in cilj

Pred narodnim svetiščem Marije Pomagaj na Brezjah je slovesno sveto mašo daroval pomožni ljubljanski škof Anton Jamnik. V nagovoru je dejal, da nam današnji praznik govori, da ta pot ni hoja v nekem začaranem krogu, ampak da vodi v neskončna obzorja bivanja, v domačo hišo, kjer bo človek našel svoj mir in svojo polnost bivanja.

„Marijina podoba ne bi bila popolna, če bi jo gledali samo v njenem zemeljskem življenju. Krščansko izročilo nam govori tudi o Mariji v nebeški slavi,“ je dejalv škof. Prepričan je, da je Marija žena, „ovita v sonce, z mesecem pod nogami, z vencem dvanajstih zvezd, kot jo je videl sveti Janez v Razodetju. Je dovršena podoba novega človeka, poveličana v svoji duši in svojem telesu.“

Škof Jamnik je nadaljeval, da nas čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja, pa tudi aktualnih težav v družbi in preizkušenj v Cerkvi, še posebej zadnjih, vabi, da vso širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. „Upanje kot krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: »bo že kako šlo«, »saj je še vedno kako bilo«. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.“

Škof Štumpf: Cerkev je organizem in ne organizacija. Je živo telo in ne zgradba.

„Marija je naš pravzor, po njej se zgledujemo in v veri sprejemamo, da to, kar je Mariji že v polnosti uspelo, čaka tudi nas. Tako kot njo, čaka tudi nas poveličanje in večno življenje pri Bogu,“ je v osrednjem Marijinem romarskem svetišču murskosoboške škofije v Turnišču dejal ordinarij Peter Štumpf. Današnji praznik nas po njegovih besedah spominja na veličino našega dostojanstva. „Tudi človeško telo, čeprav umrljivo, je zapisano večnosti. Ob poslednji sodbi bo to telo vstalo od mrtvih in se bo združilo z dušo za slavo pri Bogu ali pa za sramoto pogubljenja. Telo gre tja, kjer je v večnosti duša.“

Škpf Štumpf je v nadaljevanju razmišljal o večnem življenju. „Večnost niso leta neskončnosti, marveč nekaj takega, kakor izpolnjeni trenutek, ki je potopitev v ocean neskončne ljubezni, v katerem ni več časa, ni nobenega prej in potem. Lahko samo poskušamo misliti, da je ta trenutek življenje v polnem smislu, vedno novo potapljanje v prostranost Boga, medtem, ko nas veselje preprosto prevzame. Sodnik ni kdor koli – ne angeli, ne duhovi, ne umrli, – nobena kozmična energija. Sodnik je samo eden: On, Jezus Kristus; Prvi in Poslednji, samo on, ki je Kralj vsega stvarstva.“

Murskosoboški škof je še dejal, da smo v Cerkvi tako povezani med seboj, da drug drugemu pripadamo vso večnost. „Cerkev je organizem in ne organizacija. Je živo telo in ne zgradba. Eni so v tem telesu bolj krepki in zdravi, drugi bolj slabotni in omahljivi. Vse nas povezujeta Jezus in Marija. Cerkev bo trajala dlje kot vesolje in prav tako naše mesto v njej. Tudi med nami živi mnogo duhovnih sirot, ki se ne znajdejo, so brez identitete, ne sprejemajo odgovornosti, so brezbrižni do Boga. Satan zelo ljubi tiste, ki so ločeni od drugih, odrezani od Jezusa in Marije. Ve, da nimajo obrambe in da so pred njim nemočni. Ti ljudje potrebujejo pomoči. Vsaka župnija bi morala biti učilnica, kjer se učimo, kako shajati tudi s takimi ljudmi. Če smo v rednih stikih z oddaljenimi verniki, lahko izkusimo medsebojno povezanost in tudi to, da smo še kako drug drugemu potrebni. »Brigaj se zase,« ni krščanska izjava. Poklicani smo, da skrbimo drug za drugega. Nihče ni imun za skušnjave in padce v greh. Vsi zato potrebujemo nadnaravno zaščito in to lahko najdemo v Jezusovem in Marijinem Srcu.“

Nagovore škofov Jamnika, Bizjaka in Štumpfa ter kardinala Rodeta lahko preberete v nadaljevanju

Nagovor škofa Antona Jamnika pri maši na praznik Marijinega vnebovzetja

1. Izročitev oziroma posvetitev Mariji

Dragi bratje in sestre, dragi romarji, prisrčno pozdravljeni na tem svetem kraju, v narodnem svetišču na Brezjah, na praznik Marijinega vnebovzetja.

Letošnje praznovanje je še posebej dragoceno in polno hvaležnosti vsaj iz treh razlogov: letos mineva 150 let, kar se je na Brezjah pri Mariji Pomagaj zgodil prvi čudež, obhajamo 70-letnico posvetitve slovenskega naroda Mariji, hkrati pa obnavljamo posvetitev in izročitev Mariji iz leta 1992, ko smo to lahko prvič storili v samostojni državi Sloveniji. To posvetitev vsako leto znova obnavljamo v znamenju veselja, hvaležnosti in radosti, da bi po Marijinem zgledu in priprošnji mogli spolnjevati Božjo voljo. Marija nas vodi k Jezusu, je zgled molitve, upanja, ljubezni. Ne postavlja v središče sebe, ampak nas vodi k srčki evangelija, namreč k veri, da je Bog svet tako ljubil, da je na svet poslal Odrešenika Jezusa Kristusa, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3,16).

2. Romarji na poti v večnost

Današnji praznik Marijinega vnebovzetja nam govori, da ta pot ni hoja v nekem začaranem krogu, ampak da vodi v neskončna obzorja bivanja, v domačo hišo, kjer bo človek našel svoj mir in svojo polnost bivanja.

Marijina podoba ne bi bila popolna, če bi jo gledali samo v njenem zemeljskem življenju. Krščansko izročilo nam govori tudi o Mariji v nebeški slavi. Marija ni samo judovska žena, ki je ponižno in preprosto sprejela Božjo ponudbo in postala Odrešenikova mati; Marija ni samo skrbna in včasih zaskrbljena mati, ki težko žrtvuje vsa zemeljska pričakovanja; Marija ni samo mati na smrt obsojenega Sina, stoječa poleg križa, ki prav tako kot on ne razume, zakaj jo je Bog zapustil; Marija ni samo toplo središče mlade krščanske skupnosti in zvesti spomin na Jezusove besede in dejanja po njegovem odhodu k Očetu. Marija je tudi žena, ovita v sonce, z mesecem pod nogami, z vencem dvanajstih zvezd, kot jo je videl sveti Janez v Razodetju. Je dovršena podoba novega človeka, poveličana v svoji duši in svojem telesu.

Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je morala v veri sprejemati dogodke, ki jih ni razumela, nam je njena sedanja slava v veselje in upanje. Današnji praznik je potrditev prepričanja, da ima življenje smisel in cilj. Govori nam, da se časno res prelije v večno, da se zemeljsko dopolni z nebeškim, da se minljivo spremeni v neminljivo. Marija je bila potem, ko je dokončala tek zemeljskega življenja, s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, k isti slavi pa je poklican sleherni človek. – Se nam zdi to nemogoče, neuresničljivo? Ali nam nekaj v globini našega bivanja ne govori o presežnosti, ali ni v nas položena kal neskončnega, iskrica, ki hrepeni po polnosti luči?

Obdobje, v katerem živimo, si sebe predstavlja kot pluralnega, strpnega in odprtega. V vsakdanjem življenju prevladuje posvetni humanizem, ki razglaša, da je človek sam svoj gospodar. Obzorje človekovega bivanja se vse bolj krči na raven tosvetnega, kar pomeni veliko osiromašenje njegovega dostojanstva. Vsakdanja pragmatika in omamljenost z zgolj materialno uspešnostjo pogosto onemogočata, da bi človek v polnosti zaživel iz globin svoje presežnosti, ki se odraža v kulturi, umetnosti, glasbi in različnih drugih oblikah njegovega ustvarjanja. Morda bo človek le našel toliko moči in poguma, da bo presegel filozofijo samozadostnosti in pritlehnosti ter pustil govoriti svoje srce, ki terja nesmrtnost, ki ve, da nismo ustvarjeni za smrt, marveč za življenje.

3. Upanje je prepričanje, da ima vse na svetu svoj smisel

Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja, pa tudi aktualnih težav v družbi in preizkušenj v Cerkvi, še posebej zadnjih, vse nas vabi, da vso širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje kot krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: »bo že kako šlo«, »saj je še vedno kako bilo«. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.

Pokojni Vaclav Havel, dramatik in nekdanji predsednik Republike Češke, je upanje, ki ga v nas prebuja Božja beseda današnjega praznika, poskušal takole predstaviti: »Upanje ni prepričanje, da se bo vse dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide«. – To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo, sreča in žalost, zmaga in poraz, na koncu nek smisel. Sprejeti in ovrednotiti položaj, v katerem smo, videti, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, to naj bi kot kristjani storili in se v svoji svobodi vedno znova odločali za nov korak, za nov začetek. V Peguyevi pesmi o upanju pesnik ugotavlja, da upanje upodablja njegova devetletna hči. Takole zapiše: »Torej, deklica, upa tisti, ki vedno znova začenja.«.

4. Dragi prijatelji, ne bojte se, Kristus potrebuje tudi vas

(iz poslanice papeža Benedikta XVI. za 28. svetovni dan mladih)

»Dragi prijatelji, odprite oči in ozrite se okrog sebe: toliko mladih je izgubilo smisel svojega življenja. Pojdite! Kristus potrebuje tudi vas. Pustite se zaplesti v njegovo ljubezen, bodite orodje te neizmerne ljubezni, da bi dosegla vse, posebej še »oddaljene«. Nekateri so zemljepisno oddaljeni, drugi pa so oddaljeni, ker njihova kultura Bogu ne daje prostora; nekateri evangelija še niso sprejeli osebno, drugi pa so ga prejeli, in kljub temu živijo, kot da Boga ne bi bilo. Vsem odprimo vrata našega srca; poskušajmo začeti preprost in spoštljiv pogovor: če bomo v ta pogovor vključili pravo prijateljstvo, bo obrodil sad. »Ljudstva«, h katerim smo poslani, niso samo druge države sveta, temveč tudi različna življenjska okolja: družine, četrti, študijska in delovna mesta, skupine prijateljev in prostočasne dejavnosti. Veselo oznanilo evangelija je namenjeno vsem okoljem našega življenja brez razlike.

Kaj lahko naredimo? Predvsem vaša bližina in vaše preprosto pričevanje bosta kanal, po katerem se bo Bog lahko dotaknil njihovega srca. Kristusovo oznanilo se ne širi samo preko besed, temveč mora vključevati celotno življenje in preiti v dejanja ljubezni. Dragi prijatelji, ne bojte se ponuditi vašim vrstnikom srečanja s Kristusom. Kličite Svetega Duha: On vas bo vodil, da boste vedno bolj spoznavali in ljubili Kristusa in vam bo dal ustvarjalnost za širjenje evangelija.«

Iz poslanice papeža Benedikta XVI. za 28. svetovni dan mladih »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (prim. Mt 28,19).

Nagovor škofa Jurija Bizjaka pri maši na praznik Marijinega vnebovzetja

»In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika« (prim. Lk 16,8).

Slavimo Marijino vnebovzetje in poveličujemo našo nebeško Kraljico. Zaupno se izročamo v njeno varstvo in z razširjenimi rokami in odprtim srcem sprejemamo tolažbo in uteho, ki nam jo prinaša in zagotavlja njeno poveličanje. Čim trše so preizkušnje, ki nas tarejo, tem silnejše je naše hrepenenje po rešitvi in sprostitvi. Vsi pa tudi dobro vemo, da Gospod lahko hitro reši ubožca, če le ubožec to hoče in je z vero pripravljen prispevati in doprinesti svoj delež.

Zadnji dan julija letos je v naši cerkveni pokrajini Gospod odpustil dva ugledna in spoštovana oskrbnika, ki ju je bil postavil nad svojo družino, da sta ji ob svojem času odmerjala hrano (prim. Mt 24,45). Bila sta zvesta in razumna oskrbnika in po svojih njivah sta sejala dobro seme. Ko pa je bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka (prim. Mt 13,24–30). Izpad pridelka je bil velik in Gospod ju je odpustil.

Razglas je sprožil plazove razprav in razlag, obsodb in žalitev, natolcevanj in namigovanj: za in proti in navzkriž in vse križem! Kako zlahka in kako približno, brez ustreznih podatkov in s kako pomanjkljivim razumevanjem stvari in položajev! Kakor piše apostol Jakob: »Saj se vsaka narava zveri in ptičev in laznine in morskih živali dá ljudem ukrotiti in se je ukrotila, le jezika ne more ukrotiti noben človek, neugnano zlo je, poln smrtnega strupa« (Jak 3,7–8).

V judovski razlagi deseterih zapovedi govori Bog Izraelu: »Moje ljudstvo, ne govorite krivega pričevanja zoper svojega bližnjega. Ne družite se z njimi in ne imejte opravka s tistimi, ki krivo pričajo. Varujte svoje otroke pred njihovo družbo, da se ne bodo naučili njihovih hudobnih dejanj. Kot kazen za zločin krivega pričevanja se nebo zatemni z oblaki, dežja za pridelke pa ni in lakota pesti zemljo« (Deset besed).

Vsem je dobro znana evangeljska prilika o krivičnem oskrbniku, ki ga je gospodar odpustil iz njegove službe, ker mu je zapravljal imetje, in ga pohvalil, ker se ni izmikal, temveč je svoj del krivde priznal in sprejel razrešitev ter zmanjšal dolg dolžnikom (prim. Lk 16,1–18). Oskrbnik je bil po pravici odpuščen, ker je gospodarju povzročil izgubo, in je bil po pravici pohvaljen, ker je svoj del krivde vzel nase najprej s tem, da je razrešitev sprejel, nato pa še s tem, da je zmanjšal dolg dolžnikom.

Gospodar oskrbniku ni delal krivice, ko ga je odpustil, kajti izguba je bila velika, pa tudi oskrbnik gospodarju ni delal krivice, ko je dolžnikom znižal dolg, ki ga je tudi sam pomagal narediti, in bi jim delal krivico, če bi jim ga ne znižal, saj so njihovi dolgovi bili tudi njegovi dolgovi. Dejansko bi bilo krivično, če bi oskrbnik s sprejetjem odpustitve priznal in sprejel svoj del krivde, dolžnikom pa bi višina dolgov ostala enaka, saj bi izpadla pravičnost po duhu in obveljala bi pravičnost po črki.

Globoko smo prepričani, da sveti oče in njegovi pomočniki ne delajo krivice, kajti izguba je tukaj in izguba je velika, pa tudi čemú bi jo delali? Zato smo tudi prepričani, da sveti oče in njegovi pomočniki odpuščenima dajejo hvalo in priznavajo pohvalo, ker naša brata vdano in predano sprejemata razrešitev in s svojo sveto žrtvijo brez slehernega dvoma še kako znižujeta dolgove, ki sta jih vzela nase in si naložila naše trpljenje in naše bolečine. Kajti za naše zveličanje ju je zadela kazen, o, da bi po njunih ranah ozdraveli! (Iz 53,4–5).

Ob teh pretresljivih odločitvah nam na misel prihajajo besede, s katerimi je Gospod na križevem potu opominjal jokajoče jeruzalemske žene: »Zakaj če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?« (prim. Lk 23,31). In besede apostola Petra, ki piše: »Kajti čas je, da se začne sodba pri Božji hiši. Če se pa najprej pri nas, kakšen bo konec tistih, ki ne verujejo evangeliju? In če se pravični komaj reši, kje se bo pokazal hudobnež in grešnik? Zato naj tudi tisti, ki trpijo po Božji volji, svoje duše priporočajo zvestemu Stvarniku z dobrimi deli« (prim. 1 Pt 4,17–19).

Obema nadpastirjema se za plemenito delo, ki sta ga opravljala, iskreno zahvaljujemo in sprejemamo nase svoj del krivde, da ju nismo pravočasno in bolj spodbujali za ukrepe, ki jih nista odredila. Gospod naj razsodi med njima in njunimi sodelavci, ki sta jim zaupala, in Gospod naj razsodi med cerkvenimi in civilnimi ustanovami, ki so bile v postopke vpletene. In vseh naj se Gospod usmili, ker kakor Jonovi Ninivljani, ne znamo in ne zmoremo razlikovati med svojo desnico in svojo levico (prim. Jon 4,11). In sveta Devica Strunjanska in Tolažnica žalostnih v Logu naj prosi za nas. Amen.

Nagovor kardinala Franca Rodeta pri maši na praznik Marijinega vnebovzetja

1) Praznovanje Marijinega vnebovzetja je v vaši župniji letos še posebej slovesno. V teh dneh namreč obhajate častitljivi jubilej, 650-letnico ustanovitve vaše župnijske skupnosti, posvečene prav Mariji Vnebovzeti. Ponosni ste lahko na svojo dolgo zgodovino, na življenjsko moč vaših prednikov in zvestobo vaših dušnih pastirjev, ki so v mnogih preizkušnjah skozi stoletja oznanjali Kristusovo besedo in jo ohranili vse do današnjih dni. Vse to priča o dostojanstvu vaših korenin. Na vse to ste lahko ponosni. A kakšno dostojanstvo, kakšna vrednost je v tem?

2) Človek živi v zavesti svoje vrednosti. V svojih očeh, v očeh drugih želi nekaj veljati, nekaj pomeniti; pričakuje, da ga drugi spoštujejo. Človek se zaveda svojega dostojanstva. Ni mogoče sproščeno in zadovoljno živeti, če nas drugi ne cenijo, če nas ne upoštevajo, če nas prezirajo ali ponižujejo. Morda kdaj tudi sami dvomimo o svoji vrednosti. Koliko psiholoških zapletov, koliko notranjega trpljenja in težav v odnosu z drugimi, če manjka občutek lastne vrednosti!

V Jezusu Kristusu pa nam Bog prihaja naproti in nam daje prav, potrjuje nas v zavesti, da smo vredni. O tem občuteno govori že Stara zaveza, kjer v 43. poglavju Izaijeve knjige beremo Božje besede Izraelu: »Poklical sem te po imenu. Dragocen si v mojih očeh, spoštujem te in ljubim.« Bog, kljub padcem in stranpotem, verjame v človeka. Zato v veroizpovedi, ki jo bomo tudi danes molili, s hvaležnostjo izrekamo besede: »Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes.« – Bog nas tako neskončno nas ceni, da se v svojem Sinu za nas žrtvuje, gre v smrt. »O, kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš, da rešiš sužnja, si daroval Sina,« pojemo v velikonočni hvalnici. – To je veselo oznanilo, ki so ga slišali tudi vaši predniki.

3) Toda kako pojmovati to dostojanstvo, ki nam ga poklanja Bog kot svojim otrokom? – Jezus Kristus nam razodeva novo zavest lastne vrednosti, pokaže nam drugačno pot do samozavesti in dostojanstva, ko v evangeliju izreče besede: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel,« ter »kdor svoje življenje izgubi, ga bo našel.« – To je posebna modrost, ki jo sv. Edith Stein imenuje »modrost križa«, ki uči, da je človekova veličina v darovanju drugemu, v služenju drugemu. – Tako veličino Bog nagrajuje.

To je tisto dostojanstvo, tista vrednost, na katero ste lahko upravičeno ponosni ob praznovanju častitljivega jubileja vaše župnije. Vaši duhovniki in vaši predniki so živeli v zavesti lastne vrednosti kot Božji sinovi in hčere in to jim je dajalo moč, da so v trdih razmerah kljubovali zlu in ohranili vero.

4) To je tudi veličina Device Marije, ki je podoba Cerkve, idealna podoba vaše župnijske skupnosti. Popolnoma se je predala Bogu, njegovemu načrtu za odrešenje, brezpogojno je sprejela njegovo besedo, zato »se je Gospod ozrl na nizkost svoje dekle, zato jo blagrujejo vsi rodovi«. – Zato jo je tudi ob koncu njenega življenja poveličal v duši in telesu.

Kdo je Marija, kakšen je njen lik? – Prvo, kar nam stopi pred oči, ko zremo njeno duhovno držo, je njena brezmejna predanost Božji volji. Popolnoma se poistoveti s svojim poslanstvom. Pred oznanjevanjem živi skrito, skromno, v uboštvu duha, v ponižnosti, pokorščini Božji besedi, v pričakovanju izpolnitve Božjih obljub. Vse pričakuje od Boga. In je izbrana za Mesijevo mater – pobuda prihaja od zgoraj, ona pa jo predano sprejema. V duhu ponižnosti poteka tudi nadaljevanje njenega življenja: ko Jezus nastopi v javnosti, Marija ostane v senci vse do Kalvarije, ko jo izroči apostolu Janezu in s tem nam vsem za mater. Nato jo srečamo sredi apostolov ob prihodu Svetega Duha in jo po njeni smrti z očmi vere zremo kot Vnebovzeto, ki sedi na desnici svojega Sina kot kraljica angelov in svetnikov. Tako Bog nagrajuje dostojanstvo svoje ponižne dekle. Vnebovzetje je najbolj logičen zaključek Marijinega zemeljskega življenja. – Brez te verske resnice bi bil katoliški nauk pomanjkljiv, naše hrepenenje nezadoščeno. Povsem naravno je, da je Jezus svojo mater hotel poveličati v duši in telesu po njeni smrti. »Nisi hotel, da bi v grobu trohnelo telo žene, ki je nosila začetnika življenja in svetu rodila tvojega učlovečenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,« molimo v hvalospevu današnjega bogoslužja.

5) K Mariji se danes dvigajo naše misli in prošnje, ona nas spremlja in prosi za nas. Koncilski očetje so na II. vatikanskem cerkvenem zboru zapisali o njej te misli: »Marijino materinstvo milosti nenehno traja – od privolitve, ki jo je dala ob oznanjenju in jo brez omahovanja ohranila pod križem, pa prav do večne dovršitve vseh izvoljenih. Vzeta v nebesa, te zveličavne vloge ni odložila, temveč nam s svojo priprošnjo še naprej pridobiva darove večnega zveličanja. V svoji materinski ljubezni se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v večno domovino« (C 62,1).

Marija je takó trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu kot kraljica nebes in zemlje. Ona je začetek in podoba poveličane Cerkve, ko bo »Bog vse v vsem«.

Naj nam Bog dá modrosti in nov pogled srca, da bi doumeli, kakšno je upanje, kakšno je bogastvo njegove veličastne dediščine, kako neizmerno velika je njegova moč, s katero je obudil Kristusa od mrtvih in njegovo mater vzel v nebesa. To je nepremagljivo upanje, ki nam daje moči tudi v »nevarnostih in stiskah« sedanjega časa. Kljub vsemu hudemu, napadom od zunaj in grehom in slabostim od znotraj, vemo, da je Kristus vogelni kamen Cerkve, ki skupnosti vernih daje trdnost in življenjsko silo. Zato je Cerkev še vedno tu, zato je po vseh zgodovinskih vihrah vaša župnija še vedno tu kot znamenje posebnega Božjega varstva in pozornosti do vas. Naj vaša župnijska skupnost, vsi njeni člani, z Božjim blagoslovom ostanejo zvesti svojemu poslanstvu in posredujejo življenje in vero tudi prihodnjim rodovom! Amen.

Nagovor škofa Petra Štumpfa pri maši na praznik Marijinega vnebovzetja

Cerkev danes obhaja praznik vnebovzetja Device Marije. Kdor živi v stanju raja oziroma je brez slehernega greha, tudi izvirnega, nad njim tudi smrt nima več nobene oblasti. Zato lahko trdimo, da Marija tudi ni smela umreti tako, kot umirajo običajni ljudje. V Jeruzalemu, blizu dvorane zadnje večerje ali na Sionu, je po zahodni krščanski tradiciji cerkev z značilnim imenom: Marijino zaspanje. V njeni kripti ali najbolj spodnjem delu bazilike je upodobitev Marije v poziciji spanja. Prvi kristjani, tisti, ki so Marijo poznali, so že od začetka verovali, da je bila Marija v spanju vzeta v nebo.

Marija je bila tudi ob svoji smrti podobna svojemu Sinu Jezusu, ki je za nas umrl na križu. Kot je Jezus umrl iz ljubezni do nas, je Marija umrla iz ljubezni do Jezusa. Iz dneva v dan je njena ljubezen zorela do te moči, da duša enostavno ni mogla več ostati v telesu, ampak se je s smrtjo združila s Sinom v nebesih. Nekateri cerkveni očetje pravijo, da je mrtvo Marijino telo bilo sicer položeno v grob, toda telesa se trohnoba ni dotaknila. Kmalu po pokopu je Jezus obudil telo svoje matere. Tako sta se v nebesih združili duša in telo. Za našo vero to ne predstavlja nobenih ovir. Povsem logično je namreč, da mati, ki je v Betlehemu rodila Boga; ki ga je hranila, vzgajala z ljubeznijo in mu pozneje sledila na poteh javnega delovanja in ga ni zapustila niti pod križem, doživi v polnosti slavo vstajenja in poveličanja njenega Božjega Sina.

Marija je naš pravzor, po njej se zgledujemo in v veri sprejemamo, da to, kar je Mariji že v polnosti uspelo, čaka tudi nas. Tako kot njo, čaka tudi nas poveličanje in večno življenje pri Bogu. Mi sicer še umiramo, nismo še telesno vzeti v nebo, kajti moramo počakati še na čas poslednje sodbe, kar za Marijo ni bilo potrebno.

Današnji praznik nas tako spominja na veličino našega dostojanstva. Tudi človeško telo, čeprav umrljivo, je zapisano večnosti. Ob poslednji sodbi bo to telo vstalo od mrtvih in se bo združilo z dušo za slavo pri Bogu ali pa za sramoto pogubljenja. Telo gre tja, kjer je v večnosti duša.

Papež Benedikt XVI. je v okrožnici v Rešeni v upanju orisal pravo dramo pogubljenih in zveličanih. Papež ugotavlja, da so nekateri, ki so v sebi popolnoma uničili voljo do resnice in pripravljenost za ljubezen. Ljudje, v katerih je vse postalo laž. Ljudje, ki so živeli za sovraštvo in v sebi teptali ljubezen. To je strašna misel, toda marsikateri liki nam prav v naši zgodovini dajejo na grozljiv način spoznati takšne človeške podobe. Na takšnih ljudeh naj ne bi bilo ničesar več mogoče ozdraviti, uničenje dobrega naj bi bilo nepreklicno: to označujemo z besedo pekel.

Na drugi strani pa so lahko povsem čisti ljudje, v katerih ljubezen do Boga in bližnjih že zdaj določa celotno njihovo bitje in odhod k Bogu samo dopolni to, kar so že zdaj.

Naša prihodnost mora računati s smrtjo. Današnja vzgojna znanost in praksa se zelo izogibata te resničnosti. Mladi ne smejo videti postaranih obrazov, bolnega telesa. Mediji predstavljajo samo mladost, svežino in moč. Še celo stare ljudi, če se pojavijo v mediji, našemijo s pudri in mladostnim videzom. Nemogoče je misliti na prihodnost brez meje, ki je smrt. Ljudje danes na splošno verjamemo v obstoj nadnaravnega. »Nekaj pač mora biti«, pravijo. – Zato ni več vprašanje ali obstaja nadnaravno ali ne, ampak samo še: »Kakšno je to nadnaravno?«

Papež Benedikt XVI. se v prej omenjeni okrožnici sprašuje, če sploh želimo večno živeti? – Mnogi ljudje morda vere danes preprosto ne marajo zato, ker se jim večno življenje ne zdi nič prizadevanja vrednega. – Saj si večnega življenja sploh ne želijo. Vera v večno življenje se v sedanjem življenju dozdeva kot ovira.

Večno – neskončno živeti se dozdeva prej prekletstvo, kakor dar. Gotovo bi radi smrt odrinili kar najbolj daleč. Toda živeti nenehno in brez konca – more biti navsezadnje samo dolgočasno in končno neznosno.

Z ene strani nočemo umreti. Pa tudi drugi, ki nas imajo radi, nočejo, da umremo. Toda z druge strani vendar ne bi radi brez konca tako bivali naprej, in tudi zemlja ni ustvarjena za to. – Kaj torej dejansko hočemo?

Ta protislovnost našega lastnega zadržanja sproža globlje vprašanje. – Kaj je pravzaprav »življenje«? Kaj dejansko pomeni »večnost«? – Tega »resničnega življenja«, ki je večno življenje, ne poznamo. Vendar pa hrepenimo po njem. Mnogo je zgodb, ki govorijo o vodnjakih večnosti ali napojih neumrljivosti. Večnost niso leta neskončnosti, marveč nekaj takega, kakor izpolnjeni trenutek, ki je potopitev v ocean neskončne ljubezni, v katerem ni več časa, ni nobenega prej in potem. Lahko samo poskušamo misliti, da je ta trenutek življenje v polnem smislu, vedno novo potapljanje v prostranost Boga, medtem, ko nas veselje preprosto prevzame. Sodnik ni kdor koli – ne angeli, ne duhovi, ne umrli, – nobena kozmična energija. Sodnik je samo eden: On, Jezus Kristus; Prvi in Poslednji, samo on, ki je Kralj vsega stvarstva.

Pozno pozimi so mi sestre klarise v Turnišču priporočile, naj na današnji praznik našo, soboško, škofijo posvetim Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Moram priznati, da sem bil nekoliko začuden. Povedal sem jim, da je čas priprave prekratek, samo nekaj mesecev. Mati opatinja Katarina me je pomirila: »Časa je dovolj. Opravite po župnijah Fatimsko pobožnost štirih prvih sobot, ko se bodo ljudje v enourni molitvi lahko pred Najsvetejšim oltarnim zakramentom in v premišljevanju bolj osebno srečali z Jezusom in Marijo ter občutili gorečo ljubezen njunih Presvetih Src. Posvetitev je pomembna. Ljudje bodo tako pod posebnim varstvom Jezusa in Matere Marije!« – Mnogi smo to pobožnost opravili zase in tudi za tiste, ki jim Bog ne pomeni vsega v življenju in ne razmišljajo, kaj bo z njimi po smrti. Skupaj z duhovniki sem se odločil, da danes opravimo to dejanje posvetitve.

Ne gre za nek avtomatizem: sedaj pa je vsa škofija na dobri poti, da vsi pridemo v nebesa! Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu pomeni, da sebe in tiste, ki niti ne vedo, kaj se danes dogaja, preprosto popeljemo v ti dve Srci. V Cerkvi smo namreč tako povezani med seboj, da drug drugemu pripadamo vso večnost. Cerkev je organizem in ne organizacija. Je živo telo in ne zgradba. Eni so v tem telesu bolj krepki in zdravi, drugi bolj slabotni in omahljivi. Vse nas povezujeta Jezus in Marija. Cerkev bo trajala dlje kot vesolje in prav tako naše mesto v njej. Tudi med nami živi mnogo duhovnih sirot, ki se ne znajdejo, so brez identitete, ne sprejemajo odgovornosti, so brezbrižni do Boga. Satan zelo ljubi tiste, ki so ločeni od drugih, odrezani od Jezusa in Marije. Ve, da nimajo obrambe in da so pred njim nemočni. Ti ljudje potrebujejo pomoči. Vsaka župnija bi morala biti učilnica, kjer se učimo, kako shajati tudi s takimi ljudmi. Če smo v rednih stikih z oddaljenimi verniki, lahko izkusimo medsebojno povezanost in tudi to, da smo še kako drug drugemu potrebni. »Brigaj se zase,« ni krščanska izjava. Poklicani smo, da skrbimo drug za drugega. Nihče ni imun za skušnjave in padce v greh. Vsi zato potrebujemo nadnaravno zaščito in to lahko najdemo v Jezusovem in Marijinem Srcu.

Današnja posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ni enkratno dejanje, ki ga bomo opravili pri tej sveti maši. Posvetitev pomeni nenehno prizadevanje, da živimo krščansko življenje. Prizadevati si moramo za dosledno krščansko življenje po evangeliju: za posvečevanje nedelj in zapovedanih praznikov; za redno molitev, tudi molitev rožnega venca; za opravljanje pobožnosti prvih petkov in prvih sobot, ko si še posebej krepimo duhovne moči, ki premagujejo napade hudobnega duha; prizadevamo si tudi za medsebojno ljubezen v družini in za pomoč ljudem v duhovni in telesni stiski; in obnavljamo ter širimo posvetitev.

Pri sebi imamo posebno podobico, na kateri je posvetilna molitev, in jo lahko molimo večkrat, predvsem pred Najsvetejšim ali pred Marijino podobo in seveda ob prvih petkih in prvih sobotah.

Pred cerkvijo je založba Družina postavila stojnico. Tam boste našli knjižno novost, ki je v Sloveniji doslej še ni bilo mogoče dobiti. Gre za molitvenik z naslovom Magnificat. Molitvenik je namenjen vsem, ki želijo vsakodnevno prebirati Božjo besedo. Zasnoval ga je francoski laik in oče dvanajstih otrok Marie-Pierre Doumont z namenom, da bi tudi laiki lahko globoko in zbrano molili. Publikacija bo odslej tudi v slovenskem jeziku izhajala vsak mesec. V vsaki številki bosta našli naslednjo vsebino: uvodno misel in razmišljanje, blagoslov meseca, jutranjo in večerno molitev za vsak dan, mašna besedila z Božjo besedo za vsak dan, življenjepis svetnika ali meditacijo za vsak dan in mesečni koledar. Molitvenik za mesec september stane evro, kdor pa nima s seboj denarja, ga lahko dobi tudi zastonj. Za vsak prihodnji mesec bo izšel nov molitvenik, ki ga boste lahko naročili pri založbi Družina. Molitvenik je lahko v pomoč naši veri in krščanskemu življenju.

Danes s posvetitvijo pletemo verigo naših src in jo ovijamo okrog Jezusovega in Marijinega Srca, da se tako lažje skupaj zavihtimo do nebes. V tej verigi ne sme nihče izpasti, ker se v tem primeru veriga pretrga in pademo vsi. Vsak je pomemben, vsak mora zdržati, vsak se mora zveličati.

Srečanje z Jezusom in Marijo je odločilno dejanje sodbe. Pred njunim pogledom se stali vsa neresnica. Srečanje z njima nas v ognju ljubezni njunih presvetih Src prekali in očisti do tega, kar v resnici smo. Apostol Pavel nas svari: »Vsi delamo »s strahom in trepetom« za svoje zveličanje« (prim. Flp 2,12).

Mati Marija, izprosi nam blaženo večnost pri svojem Sinu Jezusu Kristusu. Amen.