Bo tov. major Mitja kot Laszlo Csatary?

| 28.08.2013, 14:25 Jože Bartolj

Pred dvema tednoma je v bolnišnici na Madžarskem umrl Laszlo Csatary. Novica je zaokrožila tudi po slovenskih medijih. Prikazovali so ga v izrazito negativni luči. Zanj pravilo, da se o mrtvih govori samo najboljše, nikakor ne more veljati. Umrli Csatary si lepe besede ni zaslužil. Nikakor! Čeprav je odšel bolehen in v lepi starosti 98 let.

Med drugo svetovno vojno je opravljal neslavno nalogo pomoči pri deportaciji Judov v mestu Košice. To slovaško mesto, takrat Kassa pod madžarsko zasedbo, se je leta 1944 znašlo kot pomembna prehodna postaja pri pregonu madžarskih Judov v nacistična taborišča smrti. Po vojni je Csatarya zaradi njegove vloge med holokavstom takratna Češkoslovaška obsodila na smrt v odsotnosti. Zatekel se je v Kanado, kjer je živel po več mestih in se preživljal s trgovino z umetninami. Ko so ga izsledili, je izgubil kanadsko državljanstvo in se vrnil v Budimpešto.

Tam so ga julija lani izsledili britanski novinarji iz časopisa Sun. Namig zanj pa so dobili iz Centra Simona Wiesenthala, ki že desetletja preganja pobegle nacistične zločince. Po časopisnem razkritju so madžarske oblasti Csatarya takoj poslale v hišni pripor. Priče, ki so med sodno preiskavo nastopile proti njemu, so ga opisovale kot krutega madžarskega policista v Košicah, ki je pomagal pri deportacijah Judov, jih neusmiljeno pretepal in tudi sodeloval pri umorih. Junija letos je madžarsko tožilstvo proti njemu vložilo obtožbo, kljub njegovim letom in boleznim.

Torej, vsaka primerjava z našimi, slovenskimi razmerami, je zgolj in samo naključna. Tovariš major Mitja, danes živi mirno upokojensko življenje v centru Ljubljane, v bloku kjer prebiva precej, predvsem upokojenih članov nekdanje komunistične elite. Redki posamezniki, ki so ga obiskali in o tem tudi spregovorili, pravijo, da mu gmotno ni hudega.

Baje je tudi on precej bolan. Tako je bilo tudi sredi leta 2005, ko so ga preiskovali glede njegove udeležbe pri povojnih pobojih oz. umorih dejanskih in namišljenih političnih nasprotnikov leta 1945. Ampak, naše pravosodje se je zelo “potrudilo”, da obtožnica proti tov. majorju Mitju ni bila vložena. In pri tem ji je uslužno asistiral tudi del stroke. Tiste stroke, ki naj bi se ukvarjala s preteklostjo in jo opisovala ter vrednotila na podlagi virov, vseh mogočih virov, tako pisnih kot ustnih.

V Spittalu ob Dravi živi starejša gospa Jelka, Slovenka po rodu. Letos je napolnila 88 pomladi. V tistih žalostnih dneh po (!) koncu druge svetovne vojne se je tudi sama znašla v obdelavi tov. majorja Mitje. No ja, nad sabo je nosila grozno “krivdo”: V majskih dneh leta 1945 se je kot bolničarka-prostovoljka v Ljubljani vkrcala na vlak z domobranskimi ranjenci in kot civilistka nesebično skrbela zanje, tudi potem, ko jih je večina drugih že zapustila in so jih zajeli partizani. Za nekatere je nastopila osvoboditev, za druge, med njimi tudi za gospo Jelko, pa kalvarija. Zaslišanja, pretepanje, opazovanje odvozov v smrt, njen zapor. Po izpustitvi iz zapora pa pobeg preko meje v Avstrijo. In je gospa pred leti zbrala takšno notranjo moč, da je o tem pričevala za nacionalno TV hišo. Hja, njeno pričevanje o vlogi tov. majorja Mitje se je izgubilo s časom. Morda ga je kdo izmed poklicanih tudi poslušal, a ni “nič slišal”.

Kako znamo biti pozorni, človeški in občutljivi ob poslušanju krutosti, ki jih je človek zagrešil proti sočloveku npr. med holokavstom, v nacifašističnih taboriščih, v Srebrenici, v Iraku in drugod po svetu.

Tem žrtvam se na različne načine poklonimo, od Državnega zbora RS do zadnjih vaških šol. Prav je tako! Žrtve totalitarizmov si zaslužijo naše spoštovanje oz. vsaj dostojen pokop in poklon.

23. avgust je Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov. K razglasitvi tega spominskega dne je pozvala Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je dne 2. aprila 2009 sprejel Evropski parlament. Na ta dan leta 1939 je bil podpisan pakt Hitler–Stalin in s tem odprta pot v grozote druge svetovne vojne.

Šolarji po svetu, tako tudi pri nas, naj bi brali pretresljiv dnevnik Anne Frank (1929-1945), mlade nemške Judinje, ki je umrla v nacističnem taborišču. Tudi Jelka iz naše pripovedi je nekaj napisala. Ne sicer dnevnik, ampak osebne spomine “Brazde mojega življenja”, ki so leta 2009 izšli pri založbi Družina. Normalen odnos do vseh stranpoti naše preteklosti bo nastopil tisti trenutek, ko bomo tudi v naši slovenski stvarnosti sposobni dojeti vso grozovitost vseh totalitarnih sistemov, npr. pri sklicevanju na zapisano besedo. Brez razlike, ali gre za Judinjo ali Slovenko. Ali gre za nacizem ali komunizem, za Dachau ali Teharje! Pri čemer je Slovenka, v tem primeru gospa Jelka, imela to srečo, da je preživela. Deklica Anna je žal, ni imela…

Več komentarjev na Casnik.si