AUDIO: V ljubljanski stolnici molili za vse žrtve totalitarnih režimov
Slovenija | 23.08.2013, 14:07
V stolnici svetega Nikolaja v Ljubljani je bila dopoldne spominska sveta maša ob današnjem 23. avgustu, dnevu spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Sveto mašo so oblikovali pripadniki vojaškega vikariata z otroki pastoralnih asistentov, daroval pa jo je apostolski nuncij v Sloveniji nadškof Juliusz Janusz. Nunciju, ki je v nagovoru po evangeliju med drugim poudaril, da vera v Boga lahko spremni naš pogled na zgodovino človeških odnosov, sta se pridružila tudi apostolski administrator ljubljanske nadškofije in novomeški škof Andrej Glavan ter pomožni ljubljanski škof Anton Jamnik.
Apostolski nuncij v Sloveniji je najprej spomnil na to, da je Slovenija občutila vse tri totalitarizme; nacizem, fašizem in komunizem. „In prav v času, ko ste začeli upati v mirno življenje v svobodi po zmagi nad nacizmom, je dežela zapadla pod totalitaristični sistem - komunizem.“
Nuncij je v nadaljevanju poudaril, da močna vera v Boga lahko preseže delitve in prinese moč odpuščanja, k čemur nas spodbuja tudi okrožnica papeža Frančiška Luč vere. Po njegovih besedah vera „povzroči preseganje sovraštva in nam pomaga graditi novo družbo, kjer bo sprava temelj naših odnosov“.
Zbranim v ljubljanski stolnici je nadškof Janusz še dejal, da je Bog ljubezen in usmiljenje. „Če sledimo njegovemu učenju in ga prosimo za milost odpuščanja, na najboljši možen način obhajamo dan spomina na žrtve, ki so jih povzročili vsi trije diktatorski režimi.“
Po sveti maši je zbrane v ljubljanski stolnici nagovorila slovaška veleposlanica v Sloveniji Marianna Oravcova. Dejala je, da totalitarni režimi težijo k prevladi na vseh področjih. „Delujejo zoper osebno in družbeno svobodo ter proti enkratnosti slehernega posameznika.“
V nadaljevanju je veleposlanica države, ki je prav tako občutila težo komunizma, še dejala, da je dan spomina priložnost, da prelomimo anonimnost, ki so jo povzročili totalitarni sistemi in „zaustavimo njeno mlajšo sestro - pozabljanje“. „Izkoristimo priložnost in naredimo nekaj nadaljnjih korakov, v nasprotnem primeru damo totalitarizmu možnost, da se preoblikuje in ponovno pojavi.“
Svete maše in slovesnosti po njej so se udeležili tudi nekateri veleposlaniki drugih evropskih držav, posebnih predstavnikov države z izjemo poslanke SDS Alenke Jeraj pa ni bilo.
Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov bodo konec tedna zaznamovali tudi v Rovtah. Hkrati bodo praznovali 20 let postavitve župnijske plošče ter 70 let domobranstva v Sloveniji in Rovtah. Slovesno sveto mašo bo daroval Janez Juhant, zbrane pa bo po maši nagovoril prvak SDS Janez Janša.
Nagovor apostolskega nuncija nadškofa Juliusza Janusza pri sveti maši ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov
Danes so povsod po svetu ljudje dobre volje odprti za poklon spominu na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, posebej tistih pod nacizmom in komunizmom. Poleg teh dveh obstajajo tudi drugi, ki še vedno terjajo številne žrtve. Državljani Slovenije se še posebej spominjajo časov prve in druge svetovne vojne, ki sta povzročili toliko milijonov žrtev. In ravno ko so pričeli upati v mirno življenje v svobodi po zmagi nad nacizmom, je dežela zapadla pod totalitaristični sistem komunizma. Spominjajoč se vseh teh tragedij danes obhajamo ta dan, da bi se, opogumljeni s konkretnimi razlogi, zoperstavljali vsem oblikam nasilja in oznanjali pobude v podporo človeškemu dostojanstvu in delu za spravo.
Mi, kristjani, smo izbrali za kraj obhajanja tega dneva prav cerkev, ker verujemo, da nam moreta zgolj Božja milost in Božja ljubezen pomagati razumeti naše trpljenje in žrtve tolikih milijonov ljudi, ki so darovali svoja življenja v obrambi svobode, demokracije, vere in dostojanstva sleherne človeške osebe. Vera v Boga lahko spremeni naš pogled na zgodovino človeških odnosov, povzroči preseganje sovraštva in nam pomaga graditi novo družbo, kjer bo sprava temelj naših odnosov. V nedavno izdani encikliki Lumen Fidei – Luč vere papež Frančišek in njegov predhodnik Benedikt XVI. poučujeta poleg drugega, da »vera razkriva kako močne so lahko vezi med ljudmi, če je Bog navzoč v njihovi sredi. ..vera osvetli vsak človeški odnos, ker je rojen iz ljubezni in odraža ljubezen Boga samega« (Luč vere 50). Papeža s to encikliko razlagata resnico, v kateri je Jezus poučeval svoje učence. Vzemimo na primer današnji evangelij: »...Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22, 34-40). Tolikokrat smo že slišali te Jezusove besede, a sem mnenja, da njihova aplikacija na življenje ni vedno najbolj pravilna. Pravzaprav ljudje menijo, da je za dobrega človeka dovolj, da zna izkazati sočutje, da pomaga bližnjemu, da dela za mir in pravičnost. Toda hitro se pozabi, da je popolno udejanjenje ljubezni mogoče samo ob izpolnitvi prve zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga. Človeška ljubezen ni popolna in potrebuje Božjo milost, da se udejanji. Ne moremo trditi, da ljubimo ljudi, če hkrati zanemarjamo Boga, ki je vir življenja in vir ljubezni, ali se celo proti njemu bojujemo in preganjamo njegove učence.
V človeški zgodovini totalitarni sistemi niso uspeli, ker so zanikali obstoj Boga in so ga skušali nadomestiti s svojo ideologijo in pravili. S tem nikakor ne želimo zanikati vrednosti napora ljudi, ki so delali za druge, pomagali ubogim, se bojevali za pravičnost in mir ter človeško dostojanstvo, pa niso zmogli vere v Boga. Omenjena enciklika nam o tem spregovori: »Ker je vera pot, se ravno tako dotika tistih mož in žena, čeravno ne verujejo, nikakor ne želijo verjeti in nadalje iščejo... Vsak, ki stopi na pot izvrševanja dobrega za druge, je že v Božji bližini, podprt z njegovo pomočjo, kajti za Božjo luč je značilno, da osvetli naš pogled, kadarkoli zasledujemo polnost ljubezni« (Luč vere 35).
S priznavanjem napora vseh pri delu za spomin na žrtve avtokratskih režimov in pri dejavnostih sprave, moramo kristjani pomnožiti napore pri razsvetljevanju drugih, da se moramo pri iskanju resnice zavedati, da je Bog poln usmiljenja in more preokreniti steze zgodovine na svoj čudežen način. Preobražujoča Božja milost je veliko učinkovitejša od človeškega napora. Sam se vedno spominjam dogodkov iz odnosa med Poljsko in Nemčijo. Po drugi svetovni vojni nas je komunistični režim učil sovražiti Nemce, kar je onemogočalo običajen način sprave. V takšni situaciji so poljski škofje (med njimi Kardinal Woytila, bodoči papež Janez Pavel II.) v pripravi dežele na 1000-letnico krsta Poljske, leta 1966, pisali nemškim škofom. V pismu so jih povabili k delu za spravo in zapisali velike besede: »Odpuščamo vam in prosimo za odpuščanje«. Te besede so imeli za izdajstvo in obtožili so Cerkev za vojni kriminal. Toda to ravnanje poljskih škofov je bilo preroško dejanje, ki je v nekaj letih ustvarilo ozračje zaupanja in volje za spravo. Leta 1970 je nemška vlada priznala poljske meje in restavrirana je bila poljska cerkvena administracija, ki je bila do tedaj provizorična. Volja do skupnega dela za mir in spravo, ki jo je podpiral sv. Janez Pavel II., se je zaključila v osvoboditvi tolikih dežel izpod jarmov totalitarnih komunističnih režimov in dovolila restavracijo nacionalne neodvisnosti. Bog je ljubezen, Bog je usmiljenje. Če sledimo njegovemu učenju in ga prosimo za milost odpuščanja, na najboljši možen način obhajamo dan spomina na žrtve, ki so in še trpijo diktatorske režime. Takšen je naš, krščanski, način umevanja človeške zgodovine. Molimo za za žrtve diktatorskih režimov in molimo Boga, da poveča našo vero, ki bo pojačala našo ljubezen in upanje pri graditvi boljšega sveta, v duhu sprave in pomiritve.
Nagovor veleposlanice Slovaške dr. Marianne Oravcove na memorialu ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov
Človeške družbe širom sveta so izkušale različne vrste avtokratskih sistemov, avtoritarnih diktatur in tiranij. Toda šele v 20. stoletju je močna ideološka indoktrinacija v povezavi s pretanjeno prisilo in izpopolnjena v vsenavzočem nadzoru in omejitvami, razvila najbolj učinkovit sistem podreditve tako posameznika celoti. Političen sistem z osnovo v takšni škodljivi kombinaciji s svojo neomejeno prevlado je seveda različen od demokratičnih držav z vladavino prava, pa tudi različen od avtoritarnih sistemov.
Totalitarni režimi težijo k prevladi, nadzoru in omejevanju vseh vidikov življenja vseh, delujejo zoper osebno in družbeno svobodo ter proti enkratnosti slehernega posameznika. Z uporabo vseh sredstev omejevanja, tako od področja politike, prostega trga, svobode gibanja do svobode mišljenja.
Prav v totalitarnih režimih dobijo osebe neustrojenih nazorov etiketo elementa – stvari, ne več moški ali ženska ali državljan, celo ne več sovražnik, temveč element. Ta degradacija odpira vrata samovolji in sicer uporabi prikrite ali očitne prisile in nasilja, odvisno od tega, katero je bolj učinkovito, le prisila in teror sta edini nepredvideni območji delovanja.
Kljub temu, da totalitarni režimi slonijo na delni masovni podprtosti, sistem sam brez nadzora in omejitev prefinjeno, z neutrudnostjo, stremi k iskanju žrtev.
Žrtve ustvarja množično, izbira med drugače mislečimi, političnimi oporečniki, v nasprotju z izkušnjo iz 18. stoletja, so preganjani ne le otroci, temveč tudi vnuki revolucije, vse s ciljem krepitve stranke ali discipline revolucionarne elite, ne izostanejo niti sovražniki med enako mislečimi, kakor tudi ne brezštevilni nedolžni posamezniki, ki se na noben način ne morejo izogniti pregonu ali mu ubežati. Njihova smrt, v totalitarističnem žargonu likvidacija, služi mnogoterim namenom: kot opozorilo, ustrahovanje, dokaz lastne moči totalitarizma, zabris spomina in uničenje družbene tradicije in vzpostavljenega sistema vrednot.
Skupni imenovalec vseh teh nečloveških postopkov vodi v osamljenost, puščavsko življenje, tudi za še živeče. Splošna manipulacija vodi tudi v izvotljeno obrednost, ki krepi okvirje in degradira posameznika.
Končni izkupiček je posameznikova izolacija in osamljenost, spolzka pot v anonimnost in izginotje z obličja zemlje; v najboljšem primeru ostane preživetje na “otokih pozitivnega odmika”.
Paradoksalno, prav ta naložena anonimnost je tista, ki ostaja in se vleče v 21. stoletje. Koliko usod teh brezštevilnih žrtev je poznanih? Koliko jih bomo kadarkoli poznali, zaznali in razumeli?
Iz tega razloga je dan spomina žrtev totalitarnih režimov ena redkih priložnosti, da prelomimo to anonimnost in zaustavimo njeno mlajšo sestro – pozabljenje (puščanje vnemar). Izkoristimo priložnost in ne zgolj v duhovnem pomenu. Naredimo nekaj nadaljnjih korakov. V nasprotnem primeru damo totalitarizmu možnost, da se preoblikuje in pojavi ponovno. Na žalost, se ne bo pojavil kot farsa (kot Marx pojmuje ponavljanje zgodovine), temveč kot “normalizacija”, ki je druga sprevržena beseda pri opisovanju totalitarizma v njegovih ideoloških dimenzijah.
Prepozno smo dojeli svarilo “mene tekel” (prim. Dan 5), saj danes še vedno ne poznamo niti števila žrtev totalitarnih režimov 20. stoletja, ki presegajo vsa in sleherno pobijanje ter preganjanja poprej.
Zatorej, ne pozabimo spoštovati in živeti vrednot, ki varujejo človečnost pred totalitarističnim iztirjenjem.
