Neodgovorno izzivanje življenja

| 26.07.2013, 14:09 Tanja Dominko

Izzivanje življenja, ali pa izzivanje usode, ali pa izzivanje Boga, kakor pač hočete. Gre za asociacije, ki se mi pojavijo, ko prebiram poročilo o tragični nesreči vlaka v Santiagu de Compostela v Španiji. „Peljal sem s hitrostjo 190! Upam, da ni nihče umrl, ker mi bo to ležalo na vesti,“ je takoj po nesreči dejal 52- letni strojevodja.

Ogrozil je 220 ljudi, več kot 80 jih je umrlo, veliko jih je v kritičnem stanju. Španija žaluje. Ves svet žaluje. Kaj natanko je človek, ki ima desetletja izkušenj v tem poklicu, mislil v tistem trenutku, ko je prekoračil hitrost vožnje za skoraj 150 odstotkov, ostaja neznanka. Morda je mislil zgolj in samo nase, vlak je drvel po progi, zanos ob hitrosti je bil velik. Pozabil pa je na odgovornost do drugih. Morda za trenutek ali dva, a bilo je prepozno.

Podobno zgodbo smo spremljali ob tragični nesreči trajekta Costa Concordia, ki prav tako priča o zaverovanosti kapitana v lastno sposobnost, o egocentričnosti do neba. Podobne zgodbe o ljudeh, ki zaradi sebe in svojih ciljev ogrožajo druge, pišejo tudi ceste. Objestni vozniki bodisi avtomobilov ali motorjev precenijo svoje sposobnosti ali sposobnosti svojih vozil, ali pa pozabijo na druge udeležence v prometu, ki so včasih precej nepredvidljivi in zgodi se tragična nesreča. V poletnih mesecih se njihovo število precej poveča. In odhajajo življenja. Mlada, malo manj mlada, za seboj pa puščajo praznino, žalost, objokane otroke.

Ne rečem, dostikrat je za nesrečo kriv tehnični razlog. A žal se prepogosto dogaja, da je človeški faktor tisti odločujoč. In zataji. Ker človek preprosto premalo ali pa sploh nič ne misli na druge. Predvsem pa ne misli na Boga. Tudi papež Frančišek, ki se mudi na Svetovnem dnevu mladih v Braziliji, ugotavlja, da danes mnoge, tudi naše mlade, privlačijo idoli, ki zavzemajo mesto Boga in se zdi, da dajejo upanje, kot so denar, uspeh, oblast in užitek. Vendar pa prav zaradi tega v srcu občutijo osamljenost in praznino, zato iščejo nadomestke za te minljive idole. In mi moramo prinašati Luč upanja. A ko je vsem nam, ne le tam zbranim, položil na srce, da moramo na življenje gledati pozitivno, mladim predlagati nematerialne vrednote, kot so duhovnost, velikodušnost, solidarnost, vztrajnost, bratstvo in veselje, ki so v temelju krščanske vere, sem se malce zamislila. Te vrednote sami velikokrat izrekamo, slišimo jih tudi iz mnogih drugih ust, a žal ostaja le pri izrečenih besedah. Kako pa to dejansko živimo? Pri tem nam je papež Frančišek lahko velik zgled. Velikodušno razdaja svojo ljubezen, vztraja na poti, ki mu je bila namenjena, čeprav nad izvolitvijo za papeža še zdaleč ni bil navdušen. Veselo pozdravlja vsakega, k sebi stisne vsako še tako malo bitje ali pa še tako ranjenega človeka. In nenazadnje: v ta svet prinaša upanje. In rešitev. Ko se je v Braziliji srečal s tistimi, ki zdravijo svojo odvisnost od drog, jim je dejal: „Koliko težav je v življenju vsakega, v našem narodu, v naših skupnostih! Vendar ne glede ne to, koliko so velike, Bog nikoli ne dopusti, da bi nas preplavile“. V življenju bi lahko izgubili pogum, ko se na primer trudimo za evangelizacijo ali pa poskušamo našo vero živeti kot družinski oče ali mati. „Odločno vam ponavljam: vedno imejte v srcu to gotovost: Bog hodi ob vas, v nobenem trenutku vas ne zapusti! Nikoli ne izgubimo upanja! Nikoli ga ne ugasnimo v naših srcih! Zmaj, zlo, sicer obstaja, vendar ni najmočnejši. Najmočnejši je Bog in On je naše upanje!“, je dejal papež. S svojo človeškostjo, s svojim globokim razumevanjem sveta in vsakega človeka nas presune, ne more nas pustiti hladnih. In celo mediji, ki sila radi poročajo zgolj o tragedijah in razprtijah, so tokrat morali nameniti prostor tudi drugačnim zgodbam.

Svetovni dan mladih resda ne zaseda glavnine časopisov ali informativnih oddaj na elektronskih medijih tako kot pri nas, ampak vendarle papeževa pozitivna narava in zgled preprostosti tudi novinarje navduši. Tako jim ne preostane drugega, kot da za hip pozabijo, da Cerkve kot ustanove pravzaprav ne marajo, da so ves čas doslej poudarjali, da so zgodbe o Jezusu Kristusu zgolj pravljice in da ima urednik prav, ko pravi, da sta država in Cerkev ločeni. Obrnejo ploščo in si dovolijo biti navdušeni. Bravo, papež, temu lahko rečemo uspešna evangelizacija, ko se za hip zatrese srce najbolj trdovratnih ateistov. Tako kljub nekaterim posameznikom, ki so prepričani, da je morda poročanje Radia Ognjišče o dogodku, ki je daleč od nas, nekoliko pretirano, poudarjam, da je še zlasti v tem času izjemno pomembno, da medijski prostor preplavijo vsebine s sporočilom upanja in veselja do življenja.

„Kristjan ne more biti pesimist!“... „Če smo zares zaljubljeni v Kristusa in čutimo, kako nas ljubi, se bo naše srce vžgalo z veseljem, ki bo okužilo vse okrog nas,“ pravi sveti oče in te besede si je vredno vtisniti v srce. Saj vesel človek in človek, ki ljubi Kristusa, tudi svojemu bližnjemu želi le najboljše. Mu ne želi hudega. In tako postane odgovoren družinski član, odgovoren sovaščan, odgovoren državljan. In potem se tudi nesreče ne dogajajo več tako zelo pogosto...

Komentar tedna sem pripravila Tanja Dominko.