Naš gost: Marijan Kožlin

| 29.06.2013, 18:59 Matjaž Merljak

Na praznik svetih Petra in Pavla smo v oddaji Naš gost prisluhnili duhovniškemu jubilantu, diamantomašniku Marijanu Kožlínu. Posvečen je bil leta 1948, torej pred 65-imi leti. Uvod v njegovo duhovništvo je bil podrt novomašni slavolok. Prvo kaplansko mesto je bilo v Cerknem, kjer je doživljal politične pritiske. Sedaj uživa zaslužen pokoj v župniji Vípolže v Goriških Brdih.

Marijan Kožlin se je rodil leta 1926 na Dobrovem v Goriških Brdih, to je v župniji Biljana. Oče je bil krojač, mama pa gospodinja. V družini se je rodilo osem otrok. En brat je za tifusom umrl star dvanajst let, sestra, ki je bila redovnica (pri šolskih sestrah), je umrla pred dvajsetimi leti, najstarejša sestra ima 90 let, najmlajša ima 75 let.

V šolo so hodili pod fašizmom, doma pa so imeli slovenske knjige, zato so zgodaj začeli brati in pisati. Redno so hodili v cerkev v Biljani, z bratom sta postala strežnika. 10. marca 1936 je z bratom vstopil v pripravnico pri učiteljici. Brat je bil ob vstopu v pripravnico še zdrav, le nekaj mesecev za tem (6. junija) je umrl. Starši ga, kljub temu, da je bil edini moški potomec, niso ovirali k vstopu v malo semenišče v Gorico.

Tam je obiskal štiri leta gimnazije, nato je bil zaradi vojne premeščen v Videm, kjer je spoznal tudi duhovnike iz Beneške Slovenije (spominja se Ivana Trinka). Nato se je leta 1943 vrnil v Gorico, opravil tri leta bogoslovja. Zadnje leto bogoslovja, leta 1947 je moral iti v Ljubljano.

V času vojne se je uspešno rešil iz nevarnih razmer. Avgusta 1944 so ga mobilizirali partizani, vendar ni šel na bojišče, ker ga je duhovnik Edko Ferjančič na vigilijo Marijinega vnebovzetja skupaj s še enim bogoslovcem imenoval za osebnega kurirja.

Marijan Kožlin ni bil v duhovnika posvečen na praznik sv. Petra in Pavla, ker je bil premlad. V Vatikan je poslal prošnjo za spregled »pomanjkanje let« in je dobil odobritev. Posvečen je bil lahko na dan, ko je bil star 22 let in pol (to se je zgodilo 26. septembra 1948). V ljubljanski stolnici ga je posvetil škof Anton Vovk.

Novo mašo je pel 3. oktobra 1948 v cerkvi sv. nadangela Mihaela v Biljani.

Sodelovala je cela vas, čeprav je oblast nagajala. „Podrli so slavolok, da smo šli v cerkev čez slavolok, ne pa pod njim. Podrli so ga 'neznanci'. Se nisem sekiral, ker ljudje so bili z nami,“ je poudaril.

Novomašni pridigar je bil Jožko Kragelj, ki ga je spoznal že kot bogoslovec na taborjenju pod Svetimi Višarjami. Govoril mu je tudi na srebrni in zlati maši, bil je tudi pri biserni maši. „To je bil zame ideal duhovnika,“ še doda diamantomašnik.

Prvo kaplansko mesto Marijana Kožlina je bilo v Cerknem (pri Ivanu Mozetiču) in župnijskega upravitelja v Novakih s sedežem v Cerknim. Tam je bil do leta 1952, nato se je preselil v Novake, kjer je tudi veliko obnavljal.

Že ob nastopu službe v Cerknem so se začeli politični pritiski. Dekan Mozetič ga je vpisal v CMD (Ciril-Metodijsko društvo), sam se ni želel. Kljub temu je doživljal težave in tudi nekaj zasliševanj.

V Novakih je ustanovil več pevskih zborov in obnovil orgle. Ljudje se ga spomnijo tudi po tem, da je bil zelo praktičen - da jim je tudi kaj popravljal. Nasploh je bil ves čas praktičen in sam svoj mojster. Še danes mu tehnika ni tuja: računalnik, internet, računalniška projekcija pesmi in drugega v cerkvi.

Leta 1952 je odšel na služenje vojaškega roka. Ujel je zadnji vlak, da je služil le eno leto, poslan je bil v Makedonijo. „Vajen sem bil ubogati in na skromno življenje, zato sem dobro shajal,“ se spominja.

Leta 1966 je dobil dekret za župnijo Podmelec, ki meji z Bohinjem in Roče, ki meji s Čepovanom. Ostal je 14 let. Začel je hoditi v hribe, pa tudi delati z mladimi, veliko je bilo tudi popravil na stavbah.

Leta 1980 je bil premeščen v župnijo Šempas. Tam se je večino ukvarjal z mladino. „Nekateri od tistih so sedaj sijajne družine,“ še dodaja. Lotil se je tudi gospodarskih del.

Od leta 2000 uživa zaslužen pokoj v župniji Vipolže. Župnišče je na dvorišču cerkve, nobenih stopnic. Župnija ima 450 ljudi, nedeljnikov je dobrih 70. Prva leta je oskrboval še župnijo Medana. Sedaj ima tam eno mašo v tednu.

Dela in skrbi ne zmanjka, tudi pastoralno: „Otroci pridejo k verouku, a jih je malo, saj je v Brdih malo otrok.“ Nekako mu je žal, da so se duhovniki včasih zanašali na množičnost obiska, saj ni šlo za verski motiv, ampak bolj socialni. "Glaven je oseben odnos do Boga - ne znanje, ne prakticiranje. Ta osebni odnos pa otrok najlažje dobi od mame," še zaključuje pogovor.