Angelci Klanšek nagrada Nadje M. Jevnikar

| 11.06.2013, 15:13 Matjaž Merljak

V Trstu so v ponedeljek, 10. junija 2013, podelili nagrado v spomin na prof. Nadjo Maganjo Jevnikar, ki je stara 55 let v večnost odšla leta 2006. Letošnja nagrajenka že šestdeset let vodi sobotno šolo slovenskega jezika San Justo v Buenos Airesu in je še vedno izjemno dejavna na kulturno-prosvetnem področju slovenske skupnosti v Argentini.

Skupnost Sv. Egidija za Furlanijo Julijsko krajino, Društvo slovenskih izobražencev, Slovenska zamejska skavtska organizacija in Nadjina družina so v želji, da bi krepili smisel za vrednote, ki so odlikovale Nadjino življenje, so ustanovili po njej imenovano nagrado.

Prvo nagrado je leta 2010 prejela zdravnica Metka Klevišar dr. med. iz Ljubljane, drugo leta 2011 ruska borka proti smrtni kazni Tamara Čikunova iz Uzbekistana, tretjo lani Tržačanka Laura Famea, ki je dejavna na cerkvenem in socialnem področju.

Letos je odbor soglasno sklenil, da nagrado prejme gospa Angelca Klanšek iz Buenos Airesa, ki je v letošnjem maju dopolnila 90 let življenja. Na podelitvenem večeru jo je predstavila prof. Mirjam Jereb Batagelj iz Ljubljane, kulturni program pa je oblikoval bas-baritonist Marko Fink, ki ga bo na klavir spremljala prof. Jana Zupančič. Kiparka Zalka Arnšek, ki ima korenine v Argentini, je oblikovala posebno skulpturo in jo tudi predstavila.

Nagrajenka se je ob koncu večera zahvalila za priznanje in dejala, da ga sprejema tudi v imenu vseh, ki so sodelovali pri slovenskem šolskem sistemu v Argentini. Poudarila je, da njo in druge pri vseh dejavnostih ni nikoli vodilo plačilo, ampak da bi v mladem rodu ohranjali vrednote, ki so jih prinesli iz domovine: vero, slovenski jezik in narodna izročila.

Nagovor prof. Mirjam Jereb Batagelj

Današnji večer je prav poseben večer. Nocoj se ob poklonu liku Nadje Maganja Jevnikar, ki se je zavestno odrekala ugodju, samoljubju, da je sledila Dobroti, Lepoti in Resnici z veliko začetnico in tako dozorela za večnost, zahvaljujemo Stvarniku za njen svetal zgled življenja. Zahvaljujemo se Mu pa tudi za Angelco Klanšek, letošnjo dobitnico nagrade, ki nosi ime po Nadji.

Kot marsikoga so tudi mene močno zaznamovali s svojo pozitivno življenjsko držo, poleg staršev, mnogi dobri ljudje. Ena izmed njih je bila moja prva učiteljica, gospodična Angelca. Ko je morala zapustiti dom, domače, domovino, se je nad njo prav gotovo zgrnila črnina žalosti in negotovosti.

Noč je lahko pusta, mrtva, brezoblična, polna temnih senc, napolnjena z žalostjo ob zavesti prihajajočega zatona. Lahko pa je polna energije, lepote, ustvarjalnosti, pričakovanj, načrtov za jutrišnji dan. Odmiranje in rojstvo se v naravi in življenju vsakega nenehno prepletata. Marsikaj mora v nas umreti, da vzklije novo brstje.

Tudi gospodična Angelca je pomanjkanje ljubeče fizične prisotnosti staršev, umorjenih bratov, rojstnega kraja, vso bolečino, z ljubeznijo preoblikovala v dar za druge, s katerimi je delila usodo begunstva. Že v taboriščnih letih, ko se je komaj poslovila od lastnega najstništva, ni dovolila, da bi razočaranje nad dogajanjem v domovini zaradi brezbožnega komunizma, kjer ni mogla uresničiti svojih sanj, ohromelo njeno voljo, njeno zavzetost, njene želje po izpolnitvi poslanstva. Ni oklevala, ni se spraševala, če je najbolj pripravljena, ni sanjarila o tem, kaj vse bi lahko storila, če bi razmere bile drugačne, ni obupovala. Z ljubeznijo je vzgajala otroke v izrednih razmerah: brez pravih učnih pripomočkov, učilnic, plače. Iz čiste ljubezni do najmlajših, do Boga in do domovine.

Pa to naj bi bilo začasno, prehodno obdobje. Kot mnogi, je upala, da se bo lahko kmalu vrnila domov. A pot jo je vodila še dlje, čez ocean, na konec sveta, v izseljenstvo. Prispela je v glavno mesto Argentine, v tujino. Tuji obrazi, tuja pokrajina, sama ravnina, drug, tuj jezik ... Poiskati je bilo treba streho in službo. Spet bi lahko bila prisotna črna noč naveličanosti, obupa, nejevolje. Vsakodnevne težave in borbe pa niso utišale željo po darovanju. Pridružila se je krogu teh, ki so organizirali slovenske tečaje po raznih okrajih in prevzela vodstvo enega izmed njih, v San Justu, na zahodnem delu velikega Buenos Airesa. Sanjuška slovenska šola nosi ime po Francetu Balantiču, pesniku, ki je dolgo, predolgo smel biti bran, poznan in cenjen le zunaj meja Slovenije.

Začetki tečaja so bili spet podobni onim v taborišču: brez pravih učilnic, brez učnih gradiv, a z ogromno mero ljubezni, idealizma in požrtvovalnosti. Ob sobotah je učila slovenski jezik, zemljepis, zgodovino. Med tednom, popoldne, pa je organizirala vaje za otroški pevski zbor, ki je pod njeno taktirko pel štiriglasno narodne in nabožne pesmi, saj je bila šolska sveta maša sestavni del in vir poglobljenega delovanja. Prirejala je besedila za odrske nastope in prevzela režijo. Pravljični junaki, novitete, spevoigre, Miklavževi prizori so zaživeli v slovenskem jeziku na argentinskih tleh. Gospodična Angelca je sprejemala izzive, ki so del učiteljskega poklica nadvse odgovorno, čeprav je bila to dejavnost njenega prostega časa. Znala je ustvariti krog sodelavcev. Najprej so bile to osebe, rojene še v Sloveniji, pozneje pa je vključevala že bivše učence. Bila je učiteljica, ustvarjalka, mentorica. Tudi v meni je odkrila veselje do jezika in do poučevanja in me pri šestnajstih letih povabila v učiteljski zbor. Znala je spodbujati, stati ob strani in zaupati v kreativnost mladega rodu. Rada je imela in ima mlade, zato se ni ljubosumno oklepala položaja, ki ga je v skupnosti z delom dosegla, ampak je posredovala svoje izkušnje in usposabljala mlade, rojene v Argentini, za učiteljski poklic. Kot prave mame še vedno zaupa in verjame v moč ljubezni, v energijo in ustvarjalnost mladih. Ljubezen, ki bi jo lahko imela do lastnih otrok, je razlila na širšo družino vseh šolarjev. Izrekla je svoj DA zavestno in odgovorno.

Danosti, ki jih je prejela, je razvijala in se poglabljala in skrbela za rast tako na strokovni kot na osebni ravni. Znala je biti trdna in neomajna v bistvenem, pa obenem prožna in prilagodljiva. Ni je motilo, da je postala, po argentinskem vzorcu, gospodična in ne gospa učiteljica. Zanimala se je in sprejemala novosti v pedagogiki in v jeziku. Sooblikovala je učbenika Zdomski živžav in Slovenski svet, sooblikovala je slovensko skupnost v Argentini z neprecenljivim vzgojnim poslanstvom.

Kakšna učna ura za nas vse v teh kriznih časih! Njeno delo je bilo volontersko, a ga je jemala resno in odgovorno. Skrbno se je pripravljala na pouk, se sestajala s kolegi šole v San Justu in s kolegi iz drugih okrajev, da so načrtovali delo, da so pregledovali narejeno in sproti popravljali možne napake. Njene razlage so bile in so še žive, živahne, polne mladostnega ognja. Na roditeljskih sestankih je bodrila starše in jih navduševala za ohranjanje slovenske besede v družinskem krogu. Vse to delo pa je vedno opravljala in še opravlja sedaj, v svojih zrelih letih, brez vsakršnega denarnega nadomestila: iz ljubezni do otrok, do Boga in do slovenstva. Iz iste ljubezni, ki je vodila življenje Nadje Maganja.

Ta večer je res poseben. Je poklon veličini žene, nesebičnemu delu, veselemu darovanju. Je dokaz, da je kljub odtujenosti in krizi vrednot, še vedno prisoten posluh za plemenita dejanja, za pokončno držo, za to, da iz življenja, ki nam je bilo darovano, naredimo umetnino. Je poklon ženi, ki s svojim aktivnim obstojem plemeniti ta naš svet.

Hvala vsem, ki ste omogočili, da se ob podelitvi nagrade ustavimo, umolknemo in se zamislimo nad lastnimi danostmi, nad tem, kako se morda preveč pritožujemo nad drugimi in smo premalo zahtevni do sebe, premalo odgovorni do okolja, do družine, do skupnosti, do naroda, do bližnjih in oddaljenih, da se premalo potrudimo za zanamce, da bi jim z dejanji dokazali, da smo nosilci upanja, ki ga daje vera v evangelij.

Hvala Bogu za Nadjo, za gospodično Angelco in za vse žene, ki lepšajo naš vsakdan z udejanjanjem ljubezni. Hvala Vam, gospodična Angelca, za Vaše delo, za Vaš zgled, za to, da ste v mnogih vzbudili željo po odkrivanju lepote, resnice in dobrote, da ste s svojim življenjem dokazali, da nas težave ne smejo uničiti, da se moramo boriti za dosego ciljev, da kdor seje dobroto, jo bo nekoč tudi žel. Sejali ste z vero v srca mladih, pa niste prehitevali rasti, niste odnehali ob sušnih obdobjih, čeprav niste vedeli, če boste kdaj videli sadove. A vztrajali ste, dan za dnem, nad 60 let, vsakič z istim žarom, z novim zagonom, z neizmerno ljubeznijo. Zapisali ste se v zgodovino slovenskega šolstva v Argentini, zapisali ste se v srca mladih, kar pa je še pomembnejše.