Lectio divina - SPANJE
Blaž Lesnik
Pridi na moj čoln, Jezus, in zaspi. Jaz te bom gledal in se skušal od tebe učiti zaupanja in gotovosti, ki ti zatiskata uči in umirjata dih. V spanju puščaš, da se svet vrti brez tvoje človeške vednosti in zavesti v popolnem zaupanju v Boga, ki ga oznanjaš. Pomnoži mojo vero in mi podari globok in oživljajoč spanec božjega otroka.
IZ MARKOVEGA EVANGELIJA 4, 35 - 41
Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«
Tokratni odlomek je vzet iz dela Markovega evangelija, kjer je Jezus zaposlen s poučevanjem množic, ki postajajo tako velike, da pritiskajo nanj. Pred dogodkom, opisanim v izbranem odlomku, je sede s čolna poučeval množico, ki se zbrala na kopnem, o nebeškem kraljestvu. Pripovedoval je svoje znane prilike o sejalcu, o luči, ki je ne skrivamo, o rastočem žitu in o gorčičnem zrnu. Vse te prilike govorijo o Božjem kraljestvu, se pravi o načinu Božjega ustvarjanja, navzočnosti, delovanja in obvladanja stvarnosti. Vsaka od njih govori o tem, da je življenje proces in da je modrost življenja to, da ga z zaupanjem v Boga sprejmemo kot takega. Tudi če je življenje ogroženo, kot na primer v primeru prilike o sejalcu, kjer naravni elementi uničujejo zasejano življenje, le to na koncu zmaga, saj ga je pri Bogu v izobilju. Tako Jezus kliče k zaupanju v Boga v tem življenju in onkraj njega. Zaupanje je pogoj za to, da se človek prebije skozi življenjske izzive in najde znotraj raznih pretresov točko počitka.
Plovba čolna preko razburkanega in viharnega jezera je lahko prispodoba človeka, skupine, Cerkve, ki se znajde v kaotičnem času, v katerem se zdi, da bo vsega konec. Besedilo nam to opiše s podobo čolna, ki ga premetava veter in ga hoče pogoltniti voda. Jezusovi učenci, ki so na čolnu z njim, so razburjeni in kot kaže prepričani, da je z njimi konec. Obnašajo se instinktivno in na način, ki je za takšno situacijo predvidljiv, sredi med njimi pa je Jezus, ki spi na blazini. To je seveda zelo nenavadno. Prva asociacija gre na spečega preroka Jona, ki na ladji beži daleč proč od Boga, da ne bi izpolnil njegove volje. Zato da bi opozoril nase, je Bog za njim zagnal velik veter. Jona pa je dalje spal, razlog za njegovo spanje pa je bila izguba zaupanja v Boga in tudi izguba volje do življenja. Toda primerjava Jezusa s prerokom Jono razkrije, da Jezusovo spanje sloni na čisto drugačni „blazini“, namreč na zaupanju, da je njegovo življenje in njegovo poslanstvo v Božjih rokah. Verjame, da se bo Božja volja glede odrešenja izpolnila, pa čeprav skozi težave in pretrese. Jezusovo zaupanje v Boga je blazina, na kateri leži in je sposoben spati tudi, ko se zdi, da se čoln potaplja, da se svet podira.
Da Jezus ni isto kot Jona, spomnimo se, da je sam rekel, „več kot Jona je tukaj“, pokaže s tem, ko ukroti veter in jezero: „»Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina.“ Globoka tišina je odsotnost vznemirjenja in strahu, izkustvo Jezusovega spanca. To ni tišina resignacije in bega kakor pri preroku Joni, temveč tišina globokega in kreativnega počitka človeka, ki je svoje življenje in skrbi položil v roke Boga. Jezus, ki je človek najgloblje enotnosti z Bogom, je sposoben ukrotiti uničevalnost, navidez nasprotujoče mu narave. Učenci, ki so priče temu dogodku, se upravičeno vprašajo: „Kdo je to?“
Človek prespi skoraj tretjino svojega življenja. Spanje je pogoj za to, da lahko sploh preživi. Kot smo videli iz današnje meditacije, je spanje lahko beg pred stvarnostjo, lahko pa je izraz najglobljega zaupanja v stvarnika, ki ima moč, da nadvlada strah, skrbi in paniko. Jezusovo spanje je izraz globine njegove povezanosti z Bogom, iz katerega je izšel. Razkritje, epifanija njegovega spanca je dar našemu spečemu in budnemu življenju, ki ga osvobaja strahu.
RAZMISLI
Kako si doživel odlomek, ki smo ga brali danes? Kako ti razmišljaš o njem?
Kakšen odnos imaš do tretjine svojega življenja, spanca, ki se ga sploh ne zavedaš?
Kakšen je duhovni pomen spanca zate?
