p. dr. Viktor Papež - ob jubileju iskreno čestitamo!
Naš gost: p. dr. Viktor Papež
Blaž Lesnik
Ob življenjskem jubileju, sedemdesetletnici, smo gostili frančiškana in doktorja pravnih znanosti p. Viktorja Papeža. Rojen v Nazarjah je otroštvo preživljal v težkih povojnih letih, ki veri in Cerkvi niso bila naklonjena. Delo na srednje veliki kmetiji in zdrava kmečka pamet sta bila ob zgledih najboljša vzgojitelja in popotnica za življenje.
Učil se je zgodaj zjutraj, med potjo v šolo ob reki Savinji ali pozno zvečer. Večkrat je v pogovoru povedal, da z učenjem ni imel veliko težav. „Zanimali so me jeziki, zgodovina in leposlovje“, je povedal. Le naravoslovni predmeti so bili nekoliko večji izziv, pri matematiki denimo zato, ker si ni znal predstavljati pojma „neskončno“. Zanimivo je, da se prav teologija, za študij katere se je pozneje odločil, ukvarja z neskončnostjo. A na drug način. „Profesor mi je pojasnil, da se matematične neskončnosti ne sme vnašati v teološko neskončnost. Ta problem neskončnosti v matematiki mi je zelo prav prišel, ko nam je profesor Janžekovič razlagal neskončnost Boga. Bog je namreč en večni sedaj“.
Zgled predanega duhovništva je imel v župniku, p. Ludviku Dovču, ki je živel v veliki skromnosti in v na pol porušenem samostanu. Hkrati pa je v sebi odkrival tudi žilico pedagoga. Ob odločitvi za poklic se je ves čas oglašala tudi želja biti učitelj. Po razmisleku: „Če grem v pedagoško smer, bom samo učitelj, če pa grem za duhovnika, bom lahko oboje“, se je odločil za slednje in stopil v frančiškanski red.
Kljub temu, da si je vedno želel delovati v župnijski pastorali, ga je Bog odpeljal po drugih poteh. Poslan je bil na nadaljevanje študija v Rim, ne da bi znal italijansko ali latinsko (v latinščini so bila predavanja). Leta 1969 je bil v večnem mestu posvečen v duhovnika, študij pa je zaključil z magisterijem. Potem pa se je spet obrnilo drugače, kot bi si sam želel. Zanimala sta ga sveto pismo in liturgija, a Bog je njegove načrte postavil na glavo. Kljub temu p. Viktor pravi: „V pravu sem se znašel, a če bi še enkrat imel možnost izbirati, bi šel gotovo spet študirat pravo.“ Vedno, kadar so se njegovi in načrti predstojnikov križali, je sprejel odločitev v duhu pokorščine.
V Rimu je opravljal službo svetovalca na Kongregaciji za svetnike in na Kongregaciji za vzhodne Cerkve. Več kot dva mandata je bil dekan na papeški univerzi Antonianum, opravil je specialistični pravni študij na papeškem prizivnem sodišču Rimska Rota in dosegel akademski naslov advokat apostolskega sodišča Rimske Rote in Apostolske Signature. Na vprašanje, za kakšno službo gre, odgovarja: „Rimska Rota je papeško sodišče tretje stopnje. Zadeve, ki pridejo iz prve in druge stopnje na tretjo, rešuje Rimska Rota. Tu nastaja tudi Cerkvena znanost, v roti delujejo izredni strokovnjaki v Cerkvenem pravu. Občudoval sem njihovo znanje, širino, kompetentnost. Imeli smo tudi študij pravne psihologije, pravne psihiatrije, kar sodniku veliko pomaga pri zadevah. Vse to da človeku neko širino in poznavanja prava. Ko sem bil v službi kot branilec zakona, sem to znanje v praksi še poglobil.“ Zanimivo je, da je uradni jezik Rimske Rote tudi danes latinščina.
V Ljubljani zadnje leta opravlja službo predsednika Metropolitanskega cerkvenega sodišča. Med drugim sodeluje pri presojanju ničnosti zakonske zveze.
