Lectio divina - MIR

| 07.05.2013, 07:00 Blaž Lesnik

Iskal sem mir, ki ga obljublja svet. Prišel je, a ni ostal dolgo. Dobra hrana me je pomirila, a nikoli do konca nasitila. Lepota sveta in pustolovščine, ki jih ljubim, so mi prinesle veselje, a ne dokončnega miru. Šele ko sem slišal tvoj glas, ki me je vabil k samemu viru življenja, sem spoznal ljubezen in v njej tvoj mir, o Mesija, ki je mir od tebe objetega stvarstva, počivajočega v Božjem naročju. In ko sem postal tvoj učenec, sem naredil prve korake v osvobojenost od strahu, ki mi je razprostrla „vse-Mir“, tako ljubljen, v vsej njegovi lepoti.

Jn 14, 26-27

Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.

Tokratni odlomek prihaja iz Janezovega evangelija, ki je izredno bogat z opisi, recimo temu Jezusovega notranjega življenja. To se na zunaj odraža v njegovem nauku in dejanjih. Njegovo notranje življenje, oziroma njegovo intimno življenje z Bogom, ki ga imenuje Oče, je temelj vsega, kar dela in govori. Jezusov namen je na ta način pokazati, kdo in kakšen je Bog.

Za Jezusa je Bog – Oče, dajalec in vzdrževalec življenja. To da sta naš izvor in naš obstoj posledica volje tega Boga, ki je kot „ljubeč oče“, nadalje pomeni, da nam je Bog blizu, tako kot je oče blizu svojim otrokom. Jezus namreč vidi in predstavlja Boga kot Očeta, ki ljubi tako njega kot ves svet. Ker je Jezus del ustvarjenega sveta, je nemogoče, da bi Bog sveta ne ljubil tako, kot ljubi svojega Sina in obratno. Tudi uvod v Janezov evangeij nam predstavi odnos med Jezusom in Bogom kot ljubeč odnos med staršem in otrokom, ko pravi: „Edinorojeni sin, ki prebiva v Očetovem naročju, on je povedal.“ O čem je povedal? O Bogu, ki ga nikoli nihče ni videl in iz katerega vse izhaja. Jezus, sedeč v naročju očeta, je seveda podoba ljubečega odnosa med njim in Očetom. In Jezus prebivajoč v naročju Boga je potemtakem stvarstvo, ki je v Jezusu vzeto v naročje Boga. Od kod torej prihaja mir, ki ga Jezus daje svojim učencem? Iz tega odnosa.

Stvarstvo in s tem mi vsi smo del ljubečega odnosa, ki je temelj tega, kar Jezus imenuje svoj mir. Na svoj način in z drugačno, čeprav sorodno prispodobo to opisuje Psalm 131, ki pravi: „... potešil in pomiril sem svojo dušo, kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok je v meni moja duša.“ Podoba Boga je tukaj podoba matere, ki je ravno tako in morda komu še bolj dojemljiva kot vir potololaženosti, potešenosti in umirjenosti. Če prispodobi združimo, lahko rečemo, da je mir, ki ga Jezus zapušča svojim učencem, kakor mir in uteha, ki ju je otrok našel v materinem ali očetovem naročju.

Vez miru, ki povezuje Jezusa z Očetom, je njuna medsebojena ljubezen, ki jo Jezus imenuje Duh Tolažnik. Kdor ostaja v ljubezni do Jezusa, bo našel tudi ljubezen do Očeta in obratno. Kdor ljubi Očeta in Sina je udeleženec v njuni ljubezni. Kdor je udeležen v njuni ljubezni, je deležen vezi, ki je med njima, to pa je Duh Tolažnik. Tolažba pomeni globok mir, odsotnost strahu in vznemirjenja, o katerih Jezus pravi: „Vaše srce naj se ne vznmirja in plaši“. V tem je globina odrešenja, o katerem govori krščanstvo. Umirjenost in potešenost tistih, ki so vstopili v ljubezen Očeta in Sina. Odrešenje ni zgolj odpuščanje grehov in vstopnica v blaženo posmrtno življenje, je veliko več, je odkritje življenja tukaj in zdaj, v tem, da smo sprevideli, da naše življenje in naš obstoj izvirata iz ljubezni Boga do Sina, ki je eden izmed nas.

To spoznanje in mir, ki izhaja iz njega, postane kompas za življenje, „sedaj in na veke“, kakor pravimo. V tem prepoznamo, da smo (kakor je na zadnji večerji Jezusov ljubljeni učenec) naslonjeni na njegove prsi, Jezus pa prebiva v naročju svojega Očeta. Česa je strah Jezusove učence? Strah jih je tako življenja kot smrti. O tem nam govori zadnji pogovor med Petrom in Jezusom, ko razpravljata o smrti. Jezus, ki je prešel iz smrti v življenje, je premagal tudi strah pred smrtjo. Sedaj ni več tabu, nima več tiste ostrine, ki jo je imela pred njegovim vstajenjem. Smrt ni absoluten konec, bolj tragično je, če iz strahu pred smrtjo človek ni nikoli zares živel.

RAZMISLI

Kje si v svojem življenju našel resničen in globok mir? Tu ne gre za nekakšno relaksacijo, temveč bivanjski mir.

Kaj si se od tega miru naučil? Kako svoj mir deliš naprej?

Prosi Duha Tolažnika, o katerem je govoril Jezus, da ti da vstopiti v Kristusov mir.