Za družbo, v kateri spoštujemo človeka

Slovenija | 17.05.2013, 14:13 Tanja Dominko

Na svetovni dan homofobije, ki so jo določili, da pomeni strah oziroma sovraštvo do homoseksualcev, mi ni lahko pisati teh vrstic. Kdo sem jaz, da sodim, kdo si ti, da sodiš, kdo je on, da sodi? Sodila ne bom, ima pa vsak pravico do svojega mnenja, saj živimo v demokratični družbi. V družbi, kjer so po ustavi vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki. Tako se glasi 14. člen ustave.

Zakaj navajam vse te delčke naše ustave? Ker se mi vseskozi zdi, da pa ves čas trobimo le ene in iste zgodbe. Ker se mi zdi, da imajo prostor v naših medijih vse prevečkrat skupine ljudi, ki si glede na njihovo problematiko morda tega niti ne bi zaslužile. Kaj je tisto, kar družba jemlje homoseksualnim? Česa oni v Sloveniji ne morejo živeti? So morda brez zaposlitve? To velja tudi za mnoge heteroseksualne. Ne morejo dobiti izobrazbe? O, ja, pa jo lahko. Nič težje kot mnogi drugi. Nimajo prijateljev? Ne drži, če pa že, pa ne velja nič drugače kot za mnoge tiste, ki imajo morda le težave s komunikacijo. Ne morejo dedovati po svojem partnerju? Lahko, samo malce se morajo znajti. Se kdo v družbi norčuje iz njih? To velja tudi za mnoge, ki imajo frančiškansko kuto, križ za vratom, čeprav je izpovedovanje vere v naši družbi svobodno. Včasih se norčujemo tudi iz nevednih, na stotine televizijskih oddaj je nastalo ravno zato, da se ljudje iz drugih delajo norca, bodisi zaradi njihovega videza, narečja, neznanja ali pa politične pripadnosti.

Marsikaj v tej naši ljubi državi ni prav, pa se dogaja. Tudi heteroseksualna zakonska skupnost nima vedno takih pravic, kot bi ji pripadale po zakonu. Včasih lastnega moža in ženo denimo zdravstvene institucije, socialnovarstvene institucije, vzgojno-izobraževalne ustanove porinejo na rob in to zgolj zaradi lažnega klevetanja te osebe pri pristojnih, ki imajo velikokrat velika ušesa ravno takrat, ko je to najmanj potrebno. Mama ostane brez hčerke, ki jo pošljejo v prevzgojni zavod, žena ostane brez moža, ki ga bogvezakaj zadržijo v psihiatrični bolnišnici ne da bi ji kdo obvestil o tej nameri, oče ne more do svoje hčerke, saj nekdanja žena to željo mirno presliši, čeprav imata dogovorjeno deljeno skrbništvo. In tako ostaneš sam, z debelimi solzami na licih, ki jih nihče ne vidi, ki ne zanimajo nobenega medija, tvoj glas postane glas vpijočega v puščavi.

Kaj hočem reči? Krivice se dogajajo vsem, čeprav imamo marsikaj zapisano v tej ustavi, smo ljudje tisti, ki se moramo pravil držati, ki moramo imeti posluh za sočloveka. Ki moramo začutiti njegovo stisko in ga znati potolažiti. Pravice, zapisane na papirju, so mnogo premalo. Predvsem pa se vsi skupaj premalo zavedamo, da ko moja pravica trči ob pravico drugega, se zgodba zaključi. V ustavi namreč piše tudi, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Tukaj pa lahko govorimo o interesih. A interes še ni pravica, čeprav bi si mnogi tega želeli. Če se vrnem spet h homoseksualno usmerjenim. Sama z njimi nimam težav, povsem dobro funkcioniramo skupaj.

Spomnim se tudi gospoda, ki je z nekim drugim gospodom živel v istospolni partnerski skupnosti in prepeval na koru. Sprva so ga možakarji gledali bolj postrani, ampak on je s svojim spoštljivim in umirjenim tonom, s svojim dostojanstvom sporočal, da od nikogar ne želi čisto nič drugega kot človeški odnos. Nič ni zahteval, nobenih pogojev ni postavljal, pridružil se nam je, pel z nami in kljub začetnim zadregam postal aktiven del naše župnije. Nihče ga ni pobaral, kako živi, nihče mu ni bral levitov, zato bi na tem mestu rada sporočila vsem, da kristjani apriori oziroma kar tako nasploh nismo naperjeni proti homoseksualcem, na razgovoru za delovno mesto na katoliških zavodih ne boste slišali vprašanja o spolni usmerjenosti. Nikogar ne zatiramo. Ampak zavedamo pa se, da se denimo otrok lahko rodi le v odnosu med moškim in žensko. Osnovne zakonitosti narave človeka, da lahko le človeka različnega spola spočneta otroka, ne bi smeli prekršiti. In tukaj se bom vrnila k prej omenjenim interesom. Razumljivo mi je, da nekdo, ki živi v neki partnerski skupnosti, želi odnos nadgraditi z otrokom. Toda, če ne gre, ne gre. Zakaj vpletati nekoga tretjega, iskati nadomestno mater, nadomestnega očeta in s tem otroku to zakonitost narave postaviti na glavo?

Včasih tudi mož in žena ali pa, če hočete, moški in ženska ne moreta imeti otrok, jima ni dano, ne gre in ne gre.Razumem ju, da si otroka želita bolj kot karkoli drugega. A do njega samo zato še nimata pravice. Imata interes, željo, pravice pa ne. Nikjer v ustavi ni zapisano, da ima kdo pravico do otroka. Tudi ni nikjer v ustavi zapisano, da imamo pravico do prijateljev, tudi ne pravice do sodelavcev, tudi ne pravice do sosedov. Imamo pa pravico, da se svobodno družimo z drugimi. In dajmo se družiti v duhu prijaznosti, sprejetosti, pomoči in razumevanja. Potem nam ne bo pomembno, ali je nekdo bel ali črn, velik ali majhen, suh ali debel, z očali ali brez, kristjan ali musliman, zidar ali zdravnik, Slovenec ali Neslovenec, pomembno bo, kakšen odnos imamo z njim. In kakšen odnos ima on do drugih.

In ker živimo v družbi, kjer je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, se mi zdi prav, da v to pravico vpletamo tudi pravico sočloveka, da je nedolžen, dokler ni obsojen, da ima svoje dostojanstvo. Da ne bruhamo vsevprek po drugih ljudeh, ki nam iz kakršnegakoli razloga ne dišijo najbolj, da jih ne zmerjamo in žalimo prek različnih forumov. In s tem bomo veliko pripomogli k temu, da bomo postali družba, kjer se človeka spoštuje.

Komentar tedna sem pripravila Tanja Dominko.