Lambert Ehrlich
Spominska slovesnost ob obletnici umora Lamberta Ehrlicha
Slovenija Tone Gorjup
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in društvo Združeni ob Lipi sprave sta o obletnici umora teološkega profesorja in duhovnika Lamberta Ehrlicha (+ 26. maj 1942) pripravili spominsko slovesnost. Potekala je ob njegovem doprsnem kipu na Poljanski cesti 4. Ob tej priložnosti je prof. Janez Juhant spregovoril o zahrbtnem umoru tega katoliškega voditelja, ki se je pogumno zavzema za slovenski narod v najtežjih trenutkih njegove zgodovine.
Na spominski slovesnosti so se zbrali profesorji in študentje Teološke fakultete, pa tudi drugi, ki so Ehrlicha osebno poznali ali pa pozneje slišali zanj. Kulturni del programa je oblikoval zbor bogoslovcev, govor pa je imel dr. Janez Juhant, ki je najprej opozoril na nekatere pomembne mejnike novejše slovenske zgodovine, ki so sad delovanja zavzetih katoliškim mož in žena. Zatem se je ustavil pri obeh svetovnih vojnah, ki sta grozljivo zarezali tudi v slovenski narod. „Če je bila prva svetovna vojna grozljivo mesarjenje, je bila druga še bolj krut splet človeške hudobije, zvijačnosti in zahrbtnosti“, je dejal Juhant. Ob tem je dodal, da je Slovencem in drugim narodom silovito izpirala možgane in jim uničevala srčni zaklad, kar so mukoma ustvarjali rodovi.
Na kratko je omenil Ehrichovo likvidacijo in leto 1942 označil kot leto, ko je skupina ljudi izkoristila narodovo stisko za svoj pohod na oblast. Vplivni katoliški voditelj, mož izrednega poguma, odločnosti in predvsem krščanske svetosti, je postal predvsem žrtev zahrbtnega morilca. Omenil je dve pomembni dejanji, ki sta bili posreden vzrok za umor. Najprej Ehrlichovo izjavo Slovenski problem, v kateri je jeseni leta 1941 celostno in poglobljeno predstavil slovensko narodnostno vprašanje in se zavzel za samostojnost Slovencev. Že nekaj mesecev pred tem je predlagal načelniku tako imenovane konzulte dr. Marku Natlačenu, naj se takoj oblikuje vlada v ilegali in se organizira odpor. V Spomenici Italijanom 1. aprila leta 1942 pa je italijanskim oblastem odločno povedal, posredno pa tudi komunistom, kako vsi izkoriščajo slovenski narod. Pri tem so ga vodile krščanske kreposti razumnost, pravičnost in srčnost, predvsem pa globoka vera. Juhant se je zatem vprašal kje so danes kristjani, ki bi mu bili podobni. Meni, da je še vse preveč prodanih duš. Zato razumni raje odhajajo v širni svet, ne le s trebuhom za kruhom, pač pa iskat svežine duha in družbene pravičnosti, ki ju med nami manjka ali je sploh ni. Opozoril je na zglede nekaterih, ki so vztrajali, čeprav so se zavedali, da gredo proti toku. Čeprav se ne da uresničiti božjega kraljestva na zemlji, to držo, ki so ji bili zvesti, spremlja prepričanje, da smo ravno zaradi božjega kraljestva soodgovorni za njegovo uresničitev na zemlji. Zato pa po besedah prof. Juhanta ne žalujemo le za slavnimi starimi časi, pač pa gojimo duhovni dar srčnosti, ki izvira iz krščanskega blagrovanja: »Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni«
