Nemirni časi

Slovenija | 02.05.2013, 13:45 Martin Lisec Martin Lisec

Se tudi vam zdi, da živimo v času, v katerem je vse premešano in pomešano, turbulentno? Številni čedalje bolj in čedalje jasneje zaznavamo obrise kaosa, v katerega se pogrezamo. Kaos je kot močvirje: povsod en sam občutek negotovosti, ki napolnjuje človeka z občutjem nemoči in notranje stiske. Od tod do apatičnosti je manj kot korak. Pred oči mi prihaja prizor iz filma Matrica: črn ekran, po katerem od zgoraj navzdol z bliskovito naglico padajo svetlo zelene kode. Kot dežne kaplje. Vidno znamenje, da se določen sistem nekje globalno sesipa.

Sesipanje

Dan za dnem spremljamo na različnih področjih procese sesipanja. Recimo v gospodarstvu. Kot domine v peskovniku se nam je pred očmi sesul slovenski tekstilni sektor. Nadaljevalo se je z gradbenim sektorjem. Pred kratkim smo lahko veliko brali o nerazumnem gospodarjenju z našimi gozdovi oz. z lesom. Epohalnih zgodb z žalostnim koncem v gospodarstvu kar ni konec. Po drugi strani mi je prijatelj, mlad, ambiciozen, etičen in uspešen podjetnik, pripovedoval, kako nerazumljivo zapleteno je danes v Sloveniji krmariti družinsko podjetje (ki ima v jedro vgrajene visoke etične standarde) med primežem bank, administrativnih ukrepov države in njegovo skrbjo za več kot sto zaposlenih v podjetju. Za tragičnimi epopejami neuspešnih gospodarskih zgodb praviloma ostajajo številni posamezniki in družine, ki jih izguba službe peha na socialni rob in v nemogoče osebne stiske.

Kot na velikem odru poteka že nekaj let pred našimi očmi politično preigravanje. Sistem demokracije lahko tako ali drugače, vsaj na videz po črki zakona in neoporečni poti, naplavi na oblast posameznike, za katere se človek vpraša, kako je vendar mogoče, da so se znašli tam, kjer so se pač znašli. Ne bom se spuščal v komentiranje dnevnopolitičnih podrobnosti. Omenil bi le dva dogodka, ki sta vzorčno zaznamovala pretekle mesece: decembrsko vnemo „vseslovenskih“ vstajnikov, ki ji je, začuda, po imenovanju nove vlade pošel kisik v pljučih, da se je preselila iz Ljubljane v Piran in Bohinj (!), ter na imenovanje aktualnega ministra za obrambo in na njegova stališča glede slovenske vojske v času osamosvajanja. Ko to dvoje ne bi bilo res, bi vsak, komur bi človek to pripovedoval, mislil, da gre za neokusno šalo. Vendar ni šala, gre za točki, kjer je politična bizarnost dosegla dva od svojih skrajnih dometov. Ob takih potezah (p)ostane še tako lepo govorjenje o pomembnosti participacije v demokraciji, s katerim se isti profesionalni politiki pred vsakokratnimi volitvami kleno oborožijo, navadna farsa. In ljudje to vemo! Instinktivno čutimo. In ne verjamemo.

Če se spustimo na bolj vsakdanjo, osebno raven, zgodbe niso dosti drugačne. Vrstijo se osebne krize, ljudje izgubljajo službe, razpadajo zakonske zveze, posamezniki ne najdejo poti iz križpótij danosti – in obupajo nad iskanjem. Številni so nemočni pred težo odločitev, za katere vedo, da jih morajo sprejeti, a se hkrati bojijo posledic, ki jih odločitve prinašajo s seboj. Če jih ne bodo sprejeli sami, se bo namesto njih odločilo življenje. Tako ali drugače.

Poleg tega med seboj pogosto komuniciramo na način, da nihče več nikogar ne razume. To se dogaja verjetno tudi zato, ker nihče več nikogar zares ne sliši. Drugega ob sebi lahko človek sliši, empatično posluša in začuti le, če ni do vratu pogreznjen v vesolja lastnih stisk, zaskrbljenosti in depresije. Če ni apatičen torej – kajti apatičnim osebam je hitro za vse vseeno. Kot da bi izgubljali kompas. Kot da se rušijo zadnji braniki smisla.

Alternativa

Vem, da nismo redki, ki se sprašujemo, kaj storiti v takih časih. So mogoče drugačne rešitve? Alternative namreč so. Vedno! Če se prepustim možganski nevihti, bi naštel nekaj utrinkov, ki letijo skozi sivo skorjo.

Razločevanje: V času zmede je pomembno, da smo ljudje še posebej osebno pozorni. Čuječi. Pozorni na besede, geste, dejanja, ki jih vidimo in opazimo. Pozorni, čuječi in kritični tudi glede besed, gest, dejanj in potez, ki jih potegnemo v svojem življenju. Nikoli ne gre samo za nas, vedno, v vsakem trenutku, so v našo zgodbo potegnjeni številni drugi. Ljudje našega življenja, tisti, ki najbolj od blizu drobijo sled naših stopinj. Razločevati pomeni v vsakem trenutku razumeti, kaj kam v življenju spada, kakšno težo imajo moje sedanje odločitve in koraki v loku preteklosti in darovane prihodnosti našega jutri.

Razum in vest: Potrebno se je prepustiti svojemu občutku, ki pa ga v končni fazi – če je človek iskren – določata človekov razum in njegova vest. Razum prepoznava, vest pa v globini človekovega bitja usmerja in korigira odločitve, sprejete tudi v trenutkih šibkosti in vsakdanje ihtavosti. Razmišljati in dovoliti, da glas vesti (spre)govori. Gre za dva temeljna parametra človekove eksistence.

Sprejemanje odločitev je šibka točka otrok sedanjosti. Številni čakajo na kaj ali koga drugega, ki bi namesto njih sprejel odločitev in usmeril njihovo življenje v smer – pazite! – zadovoljstva in občutkov sreče. Magov ni več, tu sem samo jaz, ki sem odgovoren za poteze, ki jih vlečem v življenju. No ja, vedeževalci in avtomati z nasveti za srečo so sicer na gosto posejani po poteh vsakdanjosti, težava je v tem, da (mogoče) potolažijo človeka v trenutni stiski, ne dajejo pa odgovorov, s katerimi bi bilo mogoče kakovostno (pre)živeti. Vse bi bilo drugače, če bi tako slepo in globoko, kakor zaupamo in naivno verjamemo drugim, zaupali sebi.

Optimizem: Vedra duša vedno najde pot, čemerna in zagrenjena žal ne zmore storiti niti najmanjšega koraka. Z optimizmom dandanes ni vedno lahko. Ni pa nemogoče. Vprašanje je, kako se prebiti do korenin osebnostne biti in v njih prepoznati sok življenja, optimizma, polne sedanjosti in smele prihodnosti. A življenje je v tej točki neizprosno: korak naprej naredijo tisti, ki to prepoznajo. Tu se prepoznava neizbrisen vonj po smislu: smisel ni odvisen od zunanjih okoliščin, ampak od vzgibov, ki jih človek odkrije v svoji duši, ne glede na zunanje okoliščine. Jaz je svoboden jaz, vedno lahko izbira. Sito izbir so vest, razum in pogled na celoten lok življenja.

Vztrajnost: Pot, dolga tisoč kilometrov, se začne s prvim korakom, pravi kitajska modrost. Toda po prvem koraku je treba narediti drugega, nato tretjega, četrtega … vse korake tja do tisočega kilometra. Do cilja. Z obžuljenimi nogami, z na trenutke obupajočo dušo, s strtim srcem. Ko gre zares, je pot k cilju vedno pot vere. „V veri hodimo, ne v gledanju“ (2 Kor 5,7). Cilj navadno ni blizu, zato je premikanje nog v smeri cilja ključno. Posebej v trenutkih, ko ima človek občutek, da stopica na mestu.

Izziv

Turbulentni čas je torej (še) vedno milostni čas, je kairos. Odvisno od pričakovanj in naravnanosti duše. Prav taki časi, kakršne živimo sedaj, so – po globokem prepričanju Viktorja Frankla – časi, v katerih se lahko najbolj in najgloblje pokažejo izvirnost, veličina in notranja moč človeka. V takih časih, kot jih živimo, lahko človek iztisne iz sebe največ tistega, zaradi česar je človek pravzaprav – človek. Edini, enkraten in v vsaki ustvaritvi znova osebek na tem planetu z vestjo, dušo in svobodno voljo. Ko odpadejo maske udobja in pomasovljenja, ki nam jih natikajo časi brezskrbnosti in lahkih okoliščin življenja, lahko človek izrazi svojo veličino, ves domet svoje eksistence, ki se ne konča samo tu in sedaj, ampak nosi v slehernem trenutku v sebi tudi seme transcendence.

Ni razloga, da bi se prepustili pesimizmu, vsemu navkljub. Ravno takšni časi odpirajo nove, neslutene poti ter dajejo posameznikom moč in pogum, da stopamo nanje. Takšni časi so klic, da naredimo nov korak.

Žogica „usode“ je v naših dlaneh. Vedno znova nemirna, a vsak trenutek – živa. Svoji odgovornosti človek pač ne more ubežati. In prav je tako, kajti ravno zaradi tega je človek – človek.

Komentar za Časnik.si je napisal Martin Lisec, direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.