Konklave skozi zgodovino
Svet
Papeža niso že od nekdaj volili kardinali. V prvih stoletjih življenja Cerkve je bila to naloga vernikov in duhovnikov rimske škofije. Nato so postopno prišle spremembe.
Že v četrtem stoletju je bila uvedena praksa, da papeža volijo le duhovniki, verniki so ga potrdili. V naslednjih stoletjih je moral papeža potrditi cesar. Laike so iz volitev oziroma potrjevanja novega rimskega škofa izločili leta 769, leta 1123 je bilo ukinjeno cesarsko vmešavanje v volitve svetega očeta. Da novega papeža volijo le kardinali, je leta 1059 uvedel papež Nikolaj II., to je nato leta 1179 uzakonil papež Aleksander III., ki je tudi določil, da kardinalski zbor svetega očeta izbira z dvotretjinsko večino glasov vseh prisotnih.
Prvi konklave je bil leta 1241 v Rimu. Na njem se je zbralo 10 kardinalov, eden je pred koncem umrl. Izvoljen je bil papež Celestin IV.
Najdaljši konklave v zgodovini katoliške Cerkve je trajal skoraj tri leta. Začel se je leta 1268. Potem ko kardinali v 18 mesecih niso izbrali papeža, so jih preselili v papeško palačo v mestu Viterbo severozahodno od Rima. K izvolitvi novega Petrovega naslednika so jih prisilili ob zmanjševanju obrokov, nad prostorom, kjer je bil konklave, so ob koncu odstranili še streho, da so bili kardinali izpostavljeni jesenskemu deževju. Po dveh letih, devetih mesecih in dveh dneh so septembra 1271 izvolili Gregorja X., ki je leta 1274 zaradi zmede, ki je nastala, uvedel zaprtje kardinalov s ključem. Od takrat so ostale tudi naslednje norme: prepoved komuniciranja kardinalov z zunanjim svetom ter obveza, da so vsi kardinali zbrani na enem mestu. Že naslednji papež Inocenc V. je bil leta 1276 bliskovito izvoljen, saj je konklave trajal samo en dan.
V 20. stoletju so papeži norme konklava dopolnili s strožjimi določili. Med njimi so: popolna prepoved vmešavanja laikov v volitve, okrepitev molčečnosti na glasovanju tudi na obdobje po konklavu in na vse, kar se nanaša na same volitve, starostna meja 80 let kardinalov volivcev na dan papeževe smrti ali odstopa in razširitev zbora kardinalov elektorjev na 120.
Kot zanimivost omenimo še, da so v začetku papeži ob izvolitvi obdržali svoje krstno ime. Prvi, ki ga je spremenil, je bil Janez II., ki je bil papež med letoma 533 in 535. Za to se je odločil, ker je bilo njegovo rojstno ime Merkurij poganskega izvora. Po njem je vsak, ki je bil izvoljen za papeža, za čas svojega pontifikata izbral drugo ime. Kar 23 svetih očetov je izbralo ime Janez, po 16 Gregor in Benedikt, 14 Klemen, 13 Leon ter po 12 Inocenc in Pij. 9 papežev je izbralo ime Štefan, 8 Urban, 7 Aleksander, po 6 Hadrijan in Pavel, po 5 Sikst, Martin, Nikolaj in Celestin ter po 4 Anastazij in Honorij. Za sestavljeno ime se je prvi odločil Janez Pavel I., ki se je tako želel pokloniti svojima predhodnikoma Janezu XXIII. in Pavlu VI., do danes pa še noben sveti oče ni izbral imena prvega papeža Petra.
Vir: Katoliška Cerkev
