Volitve Petrovega naslednika v prvih stoletjih življenja Cerkve
Svet
Izvolitev Petrovega naslednika je danes izključna naloga kardinalskega zbora. Tako je že vse od leta 1059. Do takrat, v prvih stoletjih življenja Cerkve, pa je bilo drugače.
V Apostolskih delih beremo: »Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo!« (Apd 6,3) Tako se je že ob samem rojstvu Cerkve začela tradicija izbiranja škofov. Njihova izvolitev pa je zadevala skupnost vernikov, krajevni kler in sosednje škofe. Rim pri tem ni bil izjema in tako je bil tudi papež, rimski škof, več kot tisoč let voljen na tak način. Težko je natančno sklepati, kakšen je bil delež vloge vernikov, klera in škofov. Najverjetneje so verniki izrazili svoje želje in dali predloge, člani klera so preučili kandidate, škofje pa so izvolili in izbranca posvetili.
Približno do začetka 4. stoletja izvolitev papeža, ki je predvidevala enoglasnost, ni doživljala večjih ovir. Število vernikov je bilo še majhno in Cerkev je bila stalno v nevarnosti. Stvari so se spremenile, ko se je krščanstvo lahko začelo svobodno širiti in je Cerkev dobivala vse večji ugled in vpliv. Takrat je večji postal tudi pomen papeževe službe znotraj krščanske in tedanje javne skupnosti. Ker je manjkala jasna in natančna opredelitev posameznih pristojnosti pri volitvah, je začelo prihajati do zlorab. Med predhodnimi zasedanji je prihajalo do sporov in nasprotovanj, ki so onemogočali normalen potek izvolitve. Od 4. do 11. stoletja je zaskrbljujoče naraščal tudi vpliv posvetne oblasti. Pojavljal se je v različnih oblikah: od potrditve izvoljenega, dejanskega imenovanja papeža do pritiskanja na volivce.
Situacija je sčasoma postala nevzdržna. Nujna je bila globoka reforma, ki bi Cerkvi povrnila nalogo izbiranja svojih škofov. Glavni protagonist te reforme je postal predvsem Gregor VII., sprva kot svetovalec in kasneje kot papež. Leta 1059, v času pontifikata Nikolaja II., je bila tako objavljena bula In nomine Domini. Dokument je temeljito spremenil postopek izbire Petrovega naslednika. Izvolitev papeža je sedaj postala izključna naloga škofov kardinalov. Kadar zaradi nemirov le-to ni bilo mogoče v Rimu, so imeli kardinali pravico zbrati se za volitve tudi kjerkoli drugod. Bula je obenem določala, da službe in dostojanstva papeža ne opredeljujeta posvetitev ali ustoličenje, temveč izvolitev. Z bulo Nikolaja II. se je tako začelo novo obdobje zgodovine volitev Petrovega naslednika. Razkoli zaradi tako imenovanih antipapežev so bili vedno redkejši. Reforma, ki jo je spodbudil Gregor VII., je svoj vrhunec doživela leta 1179. Takrat je Aleksander III. objavil konstitucijo Licet de vitanda. S tem dokumentom je bilo dokončno določeno, da o novem papežu odločajo zgolj kardinali; da so glasovi kardinalov treh redov (škofovskega, duhovniškega in diakonskega) enakovredni; in da je za izvolitev potrebna večina, ki ustreza dvem tretjinam. Na podlagi te konstitucije se je kasneje oblikoval enoten in specifičen organizem, ki se danes imenuje kardinalski zbor in ki mu še sedaj pripada naloga izvoliti novega papeža.
