Apostolska penitenciarija: Oznanjevanje evangelija preko spovedovanja
Svet
"Zakrament spokore je učinkovit način, ki človeka prerodi od znotraj, saj mu pomaga sprejemati resnico o samem sebi in ta je, da je ljubljeni sin Očeta, ki je bogat v usmiljenju." S temi besedami je veliki penitenciarij, kardinal Manuel Monteiro de Castro, nagovoril udeležence tečaja, ki ga v Vatikanu vsako leto pripravlja Apostolska penitenciarija.
Dogodek poteka od 4. do 8. marca in je povezan z letom vere in škofovsko sinodo o novi evangelizaciji. Nova evangelizacija namreč gre tudi preko spovedi, kot je zatrdil kardinal Castro: "Evangelizacija ne pomeni samo prinašati nauk in oznanjati verske resnice. Evangelizacija je predvsem oznanjevanje vesele evangeljske novice, ki je zmožna dotakniti se človeškega srca in ga odpreti, da lahko sprejme Božjo ljubezen."
Sicer pa je udeležence tečaja nagovoril tudi regent Apostolske penitenciarije, škof Krzysztof Nykiel. Izpostavil je temeljne elemente spovedi in v ospredje postavil vidik duhovnika kot spovednika. Pri spovedovanju si namreč duhovnik mora prizadevati, da opravlja svoje poslanstvo spovednika kot oče, kot svetovalec, kot 'sodnik' in kot animator, in sicer v skladu s cerkvenim naukom. Prav tako mora osvojiti znanje, potrebno za dobro spovedovanje, ki ga mora opravljati s previdnostjo, diskretnostjo, potrpežljivostjo, razločevanjem in dobroto. Pomembno je tudi, da se spovednik izogiba nevarnostim, kot sta povzročanje strahu pred grehom ali 'kompleks krivde' pri spovedancu, ki ga je treba spodbujati, da vse svoje zaupanje položi v neskončno Božje usmiljenje.
Škof Nykiel je prav tako spregovoril o človeški razsežnosti duhovnika, ki ima "s svojimi prošnjami in svojimi pomanjkljivostmi pri spovedi veliko vlogo, bolj kot pri katerem koli drugem zakramentu". Vsak duhovnik, ki je po Cerkvi prejel pravico za spovedovanje, lahko veljavno odveže grehov skesanega spovedanca, ki je priznal grehe, a pogosto "spovedanec ne podrebuje samo odpuščanja«. Lahko da potrebuje luč, ki bi »osvetlila temne prostore njegove zavesti", močno spodbudo, da ne bi nadaljeval in ostal ujet v grehu, opogumljajočo ali tolažilno besedo ali prijateljsko držo, ki mu daje občutek varnosti in tolažbe v trenutku obupanosti. Za vse to mora spovednik imeti človeško zrelost, dobro moralno in krščansko formacijo ter mora znati gojiti zdravo duhovno in duhovniško življenje.
Po škofovih besedah je spovedovanje za duhovnika ena najtežjih in najdelikatnejših služb. Zato je nujna rahločutnost, s katero lahko pri spovedancu zasluti šibkost, tesnobo, bolečino ali pa površinskost, predrznost, oholost. Duhovnik mora tudi "znati sleči svoje osebno duševno razpoloženje" in prav tako razpoloženje tistega, ki ga je pravkar spovedal, da bi se tako lahko bolje vživel v spovedanca, ki se v tem trenutku nahaja pred njim.
Škof Nykiel je podrobneje pojasnil tudi glavne značilnosti spovednika. Ta je predvsem poklican biti 'oče', da bi lahko sprejemal skesane osebe, predvsem pa 'izgubljene' otroke; nato mora biti 'sodnik', ne zato, da bi iskal krivdo in kaznoval z obsodbo, ampak da bi znal prepoznavati, ali so v duši pravi pogoji za sprejem Gospodovega odpuščanja; biti mora tudi 'zdravnik', ki se zaveda, da je edini pravi zdravnik Jezus; poklican je biti tudi 'učitelj', da ponudi Jezusov nauk o tem, kaj je dobro in kaj je slabo; in navsezandje mora biti 'brat', ki opominja, poziva, popravlja, da bi se oseba osvobodila greha.
Vir: Radio Vatikan
