Lectio divina - KESANJE
Blaž Lesnik
Kesanje je eden središčnih pojmov v krščanstvu. In če nekaj imenujemo središčni pojem, ga je potrebno zelo dobro razumeti, kajti to, kar je v jedru, daje obliko celoti. Če je torej eden od temeljnih izrazov krščanstva slabo ali narobe razumljen, bomo imeli o krščanstu izkrivljeno sliko.
Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeli kesanje kot čustvo, in sicer: „neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega.“ Ta defincija vsebuje zgolj en element tega, kar v Svetem pismu pomeni kesanje. Da bi razumeli pojem kesanja v krščanskem smislu, nam slovenski izraz torej ne zadošča. Da bi ga bolje razumeli, se moramo poglobiti v pomen hebrejskih in grških besed za kesanje - dveh jezikov Svetega pisma torej.V primeru kesanja hebrejščina uporablja dva izraza. Prvi izraz je šuv - vrnitev, drugi pa niham - občutenje žalosti. Kesanje v bibličnem smislu pomeni vrniti se na izhodišče. Izhodišče pa moramo razumeti kot odnos z Bogom. Žalost (niham), ki jo čutim, je klic k vrnitvi k Bogu. Vrniti se k Bogu pa pomeni vrniti se k izviru življenja, k zavezi, ki jo ima Izrael z Bogom. Žalost kesanja tudi za posameznika pomeni klic, da se iz zgrešene poti vrnem k Bogu. Vrniti se k Bogu pomeni vrniti se k človečnosti, ki je sestavljena iz sočutja in občutka za pravičnost.
V grščini, jeziku nove zaveze, je beseda, ki opisuje kesanje metanoia. Metanoia je notranji uvid, da smo na zgrešeni poti. Pri tem gre za prebuditev zavesti, da smo grešili. Rezultat metanoie, kesanja torej, je obžalovanje in sprememba srca. Po navadi je kesanje ponovno odkritje sočutja, ki smo ga bili prej izgubili. Ker je sočutje tisto, kar nas dela Bogu podobne, je kesanje vračanje k svoji prvotni podobi, k svojemu porvotnemu dostojanstvu. Ko Janez Krstnik in Jezus kličeta ljudi k spreobrnenju, je to klic na pot kesanja, k vrnitvi dostojanstva, ki ga je v človeka položil Bog. Zelo pomembno je, da se v okviru razumevanja krščanstva zavedamo celotnega pomena besede kesanje, saj je le to izhodišče za novo, polnejše življenje. Čeprav je kesanje lahko boleče, je edino kesanje tisto, ki človeku pomaga, da se na novo orientira v svetu in se najde na Božji način.
Znana prilika o izgubljenem sinu, ki nam jo je zapustil Jezus, v prenesenem pomenu govori o odnosu med skesanim človekom in med Bogom. Človek, ki je zavrgel samega sebe (mlajši sin), je zavržen, dokler se ne spomni, da ima očeta, ki je usmiljen. Ko se sin vrne k njemu, ga oče ne sprejme kot zavrženca, temveč mu vrne dostojanstvo sina, ki ga v priliki ponazarjajo obleka, sandali in prstan. Kesanje je Božji boleč dar človeku, da se ponovno odloči živeti kot človek. Poleg tega je človekovo kesanje že znamenje Božjega sočutja in odpuščanja. To je dinamika globokega odnosa, ki ga ima Bog do človeka. Kdor se je že kesal in je ob v vrntivi k Bogu prejel vrnjeno sočutje in dostojanstvo, bo odslej do vseh, ki so na zgrešeni poti ali pa se vračajo z nje skesani, ravnal podobno.
ODLOMEK (Lk 15, 11-32)
Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹
RAZMISLI
Kdaj v svojem življenju si iskreno čutil kesanje?
Ali si se ob kesanju obrnil iz zgrešene poti in se obrnil na Boga?
Kako gledaš na ljudi, ki so očitno zgrešili, pa se sedaj kesajo? Ali jih lahko prepoznaš in ponovno vzljubiš kot svoje brate in sestre?
MOLITEV
Gospod, hvala ti za pot, ki pelje iz smrti v življenje. Kesanje je ponovno rojstvo, katerega bolečine se spominjamo, in je naše dostojanstvo, ko ga končno dojamemo. Naj me pot kesanja pelje v svobodo, ki jo daje odpuščanje in prebudi v meni tvoje sočutje, s katerim bom kot tvoj svoboden otrok vstopal v ta svet.
