Lectio Divina - IZGUBA

| 11.03.2013, 18:15 Blaž Lesnik

Če se nekoliko ustavimo in pogledamo življenje, lahko vidimo, da so vse stvari prehodne: ljudje, okolje, dogodki se spreminjajo: pridejo, ostanejo nekaj časa in odidejo. Otroci odrastejo, starši se postarajo, neprestano se spreminjamo. To, kar ostane nekaj dlje časa, so spomini, pa tudi spomini niso prav zanesljivi niti trajni. Tudi ti se z leti spreminjajo, bledijo in nazadnje izginejo.

Prvo Petrovo pismo, ki citira modrost Stare zaveze, tudi omenja naravno minljivost vsega, posebej človeka z naslednjimi besedami: “Človek je kot trava, in vse njegovo veličastvo je kot cvet trave. Trava ovene, cvet se osuje, Gospodova Beseda pa ostane na veke.“

Človek ni obstojen, vendar pa je obstojno to, kar ga ustvarja, vzdržuje. V tem je tudi edino upanje za človeka. Nujna in neizogibna sestavina življenja, ki je posledica minevanja in izginjanja, je izguba. Ker je izguba tako pogost pojav, dogaja se namreč vsak trenutek, o tem navadno niti ne razmišljamo. Še posebej se v življenju nič velikega ne dogaja, ko smo vpeti v rutino, ko se zdi, da čas teče gladko in skoraj neslišno. Šele ko se pogledamo v ogledalo, bodisi fizično ali notranje, lahko vidimo, da smo se spremenili. Vsaka sprememba prinaša izgubo nečesa. Občutek izgube in z izgubami pridobljene izkušnje nas učijo, da s hvaležnostjo živimo in izkoristimo vsak dani trenutek po eni strani, po drugi pa nas vsaka izguba uči, da tega, kar se nam dogaja ne absolutiziramo. Življenje je vedno paradoks, tudi ko razmišljamo o izgubi.

Izguba, ki se je zavedamo, prinese vedno s seboj neke vrste žalovanje, lahko tudi obžalovanje. Najglobljo izgubo doživljamo, ko iz našega življenja izgine nekdo ali nekaj, na kar smo čustveno navezani, po domače rečeno, kogar in kar imamo radi. Zdrava čustvena navezava je zelo pomembna, saj v nas zbuja sočutno zvestobo, ki je prvi pogoj za smiselno sobivanje. Ko izgubimo ljubljeno osebo, ko se konča določeno življenjsko obdobje, se včasih šele s pomočjo občutka izgube zavemo, kaj smo imeli. Obdobja izgube tako postanejo za nas mejniki in orientacijske točke življenja, na podlagi katerih pripovedujemo svojo zgodbo. Izgube res pomenijo neke vrste konec, a ne absoluten. Izgube pomenijo spremembo in dajejo prostor novemu. Kot študent sem, na primer, živel na določen način z določenimi ljudmi, ki jih sedaj naenkrat ni več v mojem življenju. Študentska leta so v meni pustila neizbrisen pečat, tok mojega življenja so usmerila. Potem je prišlo novo obdobje in še eno. Vsaka izguba pomeni izgubo delčka sebe, kar je težko in je hkrati priložnost, da se najdem na nov način.

Je v življenju torej sploh kaj stalnega? Odlomek iz Knjige preroka Izaija nam pravi: „Mar ne veš, ali nisi slišal: GOSPOD je večni Bog, stvarnik koncev zemlje. Ne omaga in ne opeša.“.

Ta, ki vse vzdržuje, hkrati tudi vse ohranja. Če se stvari v našem življenju izgubljajo, se v Bogu nikoli ne izgubijo. Naša minljiva življenja so skrita v Kristusu in o njih nimamo popolne slike, dokler nam jih Kristus ne razodene. To pomeni tudi Izaijeva spodbuda: „tisti pa, ki zaupajo v GOSPODA, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.“ Z drugimi besedami, kdor zaupa v Boga, tega izgube ne uničijo, temveč prenavljajo in ohranjajo. Besede Izaija so besede tolažbe in poziv k pogumu svojemu ljudstvu, ki živi v Babilonskem jetništvu in je izgubilo svojo domovino, mnogi med njimi pa tudi upanje. Besede Izaija pa danes ne veljajo samo za njih, temveč za vse, ki preko Kristusa živijo v zaupanju in zavezi z Bogom

ODLOMEK (Iz 40, 28-31)

Mar ne veš, ali nisi slišal: GOSPOD je večni Bog, Stvarnik koncev zemlje. Ne omaga in ne opeša, njegova razumnost se ne da raziskati. Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo, tisti pa, ki zaupajo v GOSPODA, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.

RAZMISLI

Kako si se ti v svojem življenju soočal z izgubo?

Katere izgube so te najbolj spremenile?

Kaj si se iz njih naučil, kaj spoznal o sebi?

MOLITEV

Ko se soočam z izgubo, posebej z izgubo bližnjega človeka, mi daj moč, o Bog, da ne bom izgubil upanja, ki ga imam v Tebi. Prenovi me kakor orla in moje življenje naj se okrepi za nove izzive, nova spoznanja, nove ljubezni. Naj nekega dne to, kar sem izgubil, ponovno srečam in globlje spoznam v tebi. Naj mi izgube pomagajo, da spoznam to, kar resnično ljubim in preko tega spoznam, kdo resnično sem.