Lectio divina - MOLITEV

| 20.02.2013, 17:29 Blaž Lesnik

Dejanje molitve navadno razumemo kot izgovarjanje besed, ki izpovedujejo zaupanje v Boga in izražajo priznavanje naše popolne odvisnoti od njega. Jezus govori o tem, da je molitev potrebno izgovoriti, a še bolj kot govoriti, jo je potrebno živeti. Svoje učence svari pred tem, kar imenuje poganska praksa mnogih besed - kakor, da bi besede same po sebi imele nekakšen zarotilen vpliv na Boga.

Bog, ki ga predstavlja Jezus, pač ni neko pogansko božanstvo, na katerega se da vplivati z zato vnaprej prirpravljenimi obrazci. Vsekakor pa Jezus ne reče, naj molitve ne izgovarjamo. Potrebno je razumeti, da smo mi potrebni molitev, ki jih izgovarjamo, bolj kot Bog, ki ga nagovarjamo. Oče vendar ve vnaprej za to, kar ga prosimo, vprašanje je, če mi sami vemo, kaj ga prosimo. Šele ko molitev izgovorimo, se zavemo, za kaj res prosimo.

Del molitve Lectio Divina, ki se imenuje Oratio, je namenjen prav prebuditvi tega zavedanja. Jezus nam v molitvi, ki jo imamo pred seboj, predstavi Boga kot našega očeta. Odnos med nami in Bogom je torej zelo bližnji, družinski. Vez, ki je med starši in otroki, ne more biti nikoli pretrgana, Oče je vedno oče in njegov otrok je vedno njegov otrok. Ko nam Jezus reče, naj imenujemo Boga Oče, nam pove, da je odnos med nami in Bogom ljubezen, prijateljstvo, naklonjenost in ne sužnost. To izgovarjamo z besedo, hkrati to izgovarjamo v življenju tako, da živimo v zaupanju do Boga in ne v nekakšnem neracionalnem strahu pred njim. Kadar molimo Očenaš, navadno stojimo pokončno in z razprtimi rokami. Takšno naj bi bilo tudi naše življenje.

Bog je seveda Bog vsega, to izražata v bibličnem jeziku izraza nebo in zemlja, vse, kar se vidi in ne vidi, kar je blizu in kar je daleč. Brez Boga ničesar ni, njegovo kraljestvo pa kličemo medse, da bi postalo vidno tudi med nami. Iz Očeta prihaja naš obstoj in Oče je ta, ki nas vzdržuje, da obstajamo. Kruh je simbol tega odnosa in pravi, tukaj smo zato, ker nas ti hraniš in ohranjaš.

Poleg kruha pa je še ena stvar, ki nas ohranja, in sicer božje odpuščanje. Ko smo to izrekli, najprej priznavamo, da so naša dejanja lahko grešna, zgrešena, torej povzročajo trpljenje. Za to, da gre življenje naprej, je potrebno odpuščanje. Na Boga se vedno lako obrnemo po odpuščanje, ker je Bog usmiljen, a njegovo usmiljenje lahko dojamemo, ko tudi sami odpustimo. Jezus torej zelo vztraja pri tem, da molitev ni samo izgovarjanje besed.

Lastno življenje pogosto doživljamo kot preizkušnjo. Veliko skušnjav je, ki jim podlegamo. Večkrat zadušijo ali ohromijo naš odnos z Bogom. Pomen besed „ne pelji nas v skušnjavo“ se iz grščine lepše razume kot “ne daj, da pademo v skušnjavo”. To pomeni: ne daj, da nas zlo ali hudo, ki ga delamo ali doživljamo, odtegne od tebe Oče. Na tem mestu torej molimo za zaupanje v skušnjavi in preizkušnji.

Molitev je torej več kot so samo besede, je celostna naravnanost tistega, ki moli, na Boga. Je povezanost besede z življenjem in življenja z Bogom, iz katerega vse izhaja in h kateremu se vse vrača. Ko enkrat to dojamem, vidim, da na molitev lahko gledam kot na vse, kar živim, govorim in doživljam.

IZ MATEJEVEGA EVANGELIJA 6, 5-14

In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«

Odlomek, ki govori o tem, kako naj molimo, je vzet iz Govora na gori. Ta na enem mestu povzema Jezusov pogled na mnoge stvari. Med drugim govori tudi o molitvi. Besedilo, ki ga imamo pred seboj, je Jezusov nauk o molitvi in hkrati preprosta, a bistvena veroizpoved krščanstva. Iz nje spoznavamo, kdo je Bog, kdo smo mi.

RAZMISLI

Kako ti razumeš, kaj je molitev? Odgovor na to lahko najdeš tako, da pogledaš, kako moliš in kako živiš...

Kaj ti pomeni molitev očenaša? Kako se znajdeš v njenih besedah?

Vzemi si nekaj časa in moli očenaš tako, da ga izgovarjaš počasi, z vsakim vzdihom in izdihom po eno besedo. To bo upočasnilo tvoje misli in ti pomagalo najti povezavo med izgovorjenimi besedami in med Bogom, s samim seboj in s tvojo skupnostjo.

MOLITEV

Jezus ti me učiš moliti tako, da si pred Očetom svoboden in iskren. Iz tvojih ust prihaja k Bogu hvala, tožba, skrb, jok, prijateljstvo, zaupanje in vera. Tvoja molitev je v tem, da si v polnosti sprejel, da si človek, povsem odvisen od Očeta. Naj bo takšna tudi moja molitev, da se bom prepoznal kakor ti - za božjega otroka.