Nadškof Stres o prenosu posmrtnih ostankov škofa Rožmana v ljubljansko stolnico

Slovenija | 01.02.2013, 13:08

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres je na današnji novinarski konferenci v Ljubljani predstavil namero o pokopu nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana v stolnico sv. Nikolaja v Ljubljani.

„Želimo, da prenos in pokop ostaneta na etični ravni pravice do dostojnega pokopa v domači zemlji, kar bi bil korak naprej k pomiritvi. Verjamem, da bo slovenska javnost to tudi tako sprejela,“ je povedal nadškof Stres. Na novinarski konferenci je sodeloval tudi vodja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani dr. France M. Dolinar, ki je predstavil prizadevanja nadškofije za prekop posmrtnih ostankov škofa Rožmana.

Utemeljitev prekopa škofa Rožmana iz ZDA v Slovenijo

„V letih med 2011 in 2013 obhaja ljubljanska nadškofija 550-letnico svoje ustanovitve. Cesar Friderik III. je škofijo ustanovil 1461, papež Pij II. je škofijo potrdil 1462, prvi ljubljanski škof Žiga grof Lamberg pa je bil imenovan in posvečen 1463. Pred 550 leti je torej ljubljanska škofija dobila prvega škofa. Zato je to primerna priložnost, da se v okviru teh obletnic posmrtni ostanki rajnega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana (1883–1959) prenesejo iz ZDA v domovino in pokopljejo v grobu ljubljanskih škofov,“ je v povedal nadškof Anton Stres in dodal, da se s tem uresničujejo želje in pobude, do katerih je prišlo že pred 12 leti.

„Pri tem želim poudariti, kar je zapisal nekdanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan v svojem pismu kardinalu državnemu tajniku 7. decembra 2001, kakor navaja RTV Slovenija: »V korist pomiritve zaradi sporov po že odmaknjenih medvojnih dogodkih bi bilo, če prekopa pokojnega ljubljanskega škofa gospoda Rožmana ne bi povezovali s sodnimi postopki … Grob v domači zemlji mu gre po našem razumevanju evropske krščanske civilizacije in ta etična zapoved ne more biti odvisna od sodnega razpleta …« Glede na to, da je šest let po tem pismu Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsodbo ljubljanskega škofa Rožmana razveljavilo, je upravičenost do groba v domači zemlji še toliko bolj utemeljena. Zato smo začeli z zbiranjem soglasij in dokumentacije ter upamo, da bodo potrebni in dokaj zapleteni postopki potekali brez težav. Želimo, da prenos in pokop ostaneta na etični ravni pravice do dostojnega pokopa v domači zemlji, kar bi bil korak naprej k pomiritvi. Verjamem, da bo slovenska javnost to tudi tako sprejela,“ je poudaril ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres.

Zgodovina prizadevanj za prekop škofa Rožmana v domovino

Ljubljanski škof Gregorij Rožman (1883–1959) je zaradi hudih groženj s smrtjo zapustil Slovenijo z begunci maja 1945 in živel v ZDA. V svoji odsotnosti je bil pred vojaškim sodiščem 30. avgusta 1946 v Ljubljani obsojen na 18 let strogega zapora, na desetletno izgubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega premoženja. Škof Rožman je v Clevelandu v ZDA umrl 16. novembra 1959 in je pokopan v Lemontu blizu Chicaga.

Med obiskom v Sloveniji oktobra 2001 se je takratni državni tajnik Svetega sedeža kardinal Angelo Sodano 6. oktobra 2001 pogovarjal s tedanjim predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom. Med pogovorom mu je predsednik Kučan predlagal, da bi posmrtne ostanke škofa Rožmana prenesli v Slovenijo in jih tukaj pokopali.

To pobudo je Državno tajništvo Svetega sedeža 2. novembra 2001 pozdravilo, vendar s pogojem, da pride do revizije sodnega procesa proti škofu Rožmanu.

Predsednik Milan Kučan se je v pismu 7. decembra 2001 zahvalil kardinalu državnemu tajniku za njegov odgovor, vendar je vztrajal pri svoji pobudi. »V korist pomiritve zaradi sporov po že odmaknjenih medvojnih dogodkih bi bilo, če prekopa pokojnega ljubljanskega nadškofa gospoda Rožmana ne bi povezovali s sodnimi postopki, ki še potekajo na ljubljanskem sodišču. Grob v domači zemlji mu gre po našem razumevanju evropske krščanske civilizacije in ta etična zapoved ne more biti odvisna od sodnega razpleta in zato tudi ne povod za kakršen koli triumfalizem,« navaja MMC RTV SLO 28. oktobra 2007. O tem zaupnem dopisovanju je obširneje poročala tudi RTV Slovenija 28. oktobra 2007.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je obsodbo škofa Rožmana 1. oktobra 2007 zaradi številnih postopkovnih napak razveljavilo in Rožmanov primer vrnilo ljubljanskemu okrožnemu sodišču v novo sojenje. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je 10. aprila 2009 kazenski postopek proti škofu Rožmanu dokončno ustavilo. Škof Gregorij Rožman sedaj ni več obsojenec. S tem je izpolnjen pogoj, ki ga je postavilo Državno tajništvo Svetega sedeža, 550-letnica ustanovitve ljubljanske škofije pa je primeren trenutek, da se pokojnega škofa pokoplje v domači zemlji v grobu ljubljanskih škofov.

Življenjepis škofa Gregorija Rožmana

Nekdanji ljubljanski škof Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v vasi Dolinčiče na današnjem avstrijskem Koroškem, umrl pa je 16. novembra 1959 v Clevelandu. Maja 1945 se je umaknil na avstrijsko Koroško, od koder je odšel najprej v Švico in leta 1948 v Združene države Amerike. Tam je delal med slovenskimi izseljenci in begunci. Ljubljanski škof je bil od leta 1930 do svoje smrti leta 1959.

Gregorij Rožman je bil v duhovnika posvečen leta 1907 v Celovcu. Študij teologije je nadaljeval na Dunaju in ga leta 1912 zaključil z doktoratom. V letih 1913–1919 je v celovškem bogoslovju predaval moralno teologijo in kanonsko pravo. Leta 1919 se je odzval vabilu novoustanovljene ljubljanske Teološke fakultete in prevzel katedro za kanonsko pravo (1919–1930). Leta 1929 je papež Pij XI. na prošnjo tedanjega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča (1850–1937) Rožmana imenoval za ljubljanskega škofa koadjutorja. Po Jegličevi odpovedi ljubljanski škofiji je naslednje leto postal njegov naslednik.

V desetletju pred drugo svetovno vojno je Rožman razvil živahno pastoralno dejavnost, ki jo je strnil na škofijski sinodi v Ljubljani leta 1940 (Zakonik ljubljanske škofije, Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo). Pridružil se je papeški obsodbi komunizma in nacizma (Divini Redemtoris, Mit brenenender Sorge). Med drugo svetovno vojno je bila ljubljanska škofija razdeljena med nemškega (Gorenjska) in italijanskega okupatorja (t. i. Ljubljanska pokrajina). Do italijanskih okupacijskih oblasteh je Rožman sicer izrazil lojalnost v upanju, da bodo spoštovali obljubljeno avtonomijo Slovencev. Ves čas se je odločno zavzemal osvoboditev talcev in internirancev. Za podobna posredovanja nemški okupator ni bil dostopen.

Zaradi svoje odločne protikomunistične usmerjenosti tudi med drugo svetovno vojno se je škof Rožman 5. maja 1945 umaknil na Koroško in v naslednjih letih preko Švice odpotoval v ZDA. Na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani (21.–30. 8. 1946) je bil v odsotnosti obtožen sodelovanja z okupatorjem in obsojen na 18. let strogega zapora, izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let in zaplembo celotnega premoženja. Državno tožilstvo Slovenije je leta 1995 sprožilo zahtevo za obnovo procesa proti škofu Rožmanu. Vrhovno sodišče RS je leta 2007 sodbo Vojaškega sodišča iz leta 1946 razveljavilo in jo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje. Le-to pa je leta 2009 kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavilo.

Po Rožmanovem umiku na avstrijsko Koroško je 15. junija leta 1945 kot pooblaščeni generalni vikar vodstvo ljubljanske škofije prevzel ljubljanski stolni kanonik Anton Vovk (1900–1963). Ta je bil prvega decembra 1946 posvečen za pomožnega škofa, leta 1950 pa imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije. Po smrti škofa Rožmana je bil Vovk 2. decembra 1959 imenovan za rednega ljubljanskega škofa.

Vir: Katoliška Cerkev