Sirija v primežu lakote, solidarnost med ljudmi raste

Svet | 03.01.2013, 11:10

V Siriji je bilo v 22 mesecih nasilja ubitih najmanj 60.000 ljudi, ocenjujejo Združeni narodi. Siro katoliški škof Jacques Behnan Hindo je zaradi izredno težkega položaja tamkajšnjih prebivalcev poslal nujni poziv na Organizacijo Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter na iraškega predsednika vlade Nurija al Malikija. Zaprosil je takojšnjo človekoljubno pomoč za tisoče ljudi, ki trpijo lakoto in nasilje.

Položaj se hitro slabša, je zapisal nadškof Hindo, kar bi lahko privedlo do katastrofalnih posledic. Vse od začetka zime naprej so se ustavile vse ekonomske dejavnosti. Že nekaj mesecev so prekinjene cestne povezave, ki vodijo na zahodni del države. Zato ne morejo pripeljati nujno potrebnih sredstev za preživetje, cene prehrane pa skokovito naraščajo. Ljudje živijo v neogrevanih hišah zaradi pomanjkanja kurilnega olja. Ker ni goriva, so blokirane tudi vse kmetijske dejavnosti, prav v času, ko naj bi sejali. Žitne silose so oborožene skupine zaplenile in žito prodale Turčiji po nizkih cenah. Poleg tega je nadškof Hindo obsodil krajo nujnih življenjskih potrebščin kot so mleko za otroke in zdravila. Edina povezava z zunanjim svetom je pot, ki vodi v Irak ter povezuje sirsko Mezopotamijo z Mossulom. V svojem pozivu se zato nadškof Hindo obrača na iraškega premierja in prosi za takojšnjo dobavo 600 cistern kurilnega olja, 300 cistern bencina ter nekaj ton moke. "Doživljamo trpljenje, ki ga je izkusil iraški narod pod embargom. Prve žrtve so v teh primerih vedno otroci," je zapisal sirski nadškof. Nikoli namreč niso kaznovane vlade, ampak vedno ljudstvo. Države tako po besedah nadškofa Hindoja postavljajo svoje interese nad interese ljudi in tudi nad pravicami, ki jih ima Bog nad svojim delom, je prepričan nadškof. Na območju Jazire, od koder piše, je pred začetkom nasilja živelo milijon in pol ljudi, med vojno pa je prišlo še najmanj 400 tisoč beguncev iz Aleppa, Homsa in Damaska.

Kljub težkemu trpljenju pa prebivalstvo močno pričuje za solidarnost. Skupnost fokolarov in druge katoliške skupnosti nadaljujejo človekoljubne dejavnosti. Tako je znova začela delovati majhna šola za gluhe na krajih, ki so jih priskrbeli frančiškani. Družine, ki jih obiskujejo, so hvaležne za vsako pomoč in pripravljene deliti najnujnejše z revnejšimi od njih. Med njimi je mati dveletnega otroka, ki ni imela najnujnejšega za njegovo zdravljenje. Ganjena je sprejela pomoč. Prinesli so ji namreč ravno toliko denarja, kot ga je njen mož teden pred tem dal revnemu kolegu. Dolgo sta namreč varčevala, vendar sta se določila pomagati v prepričanju, da bo Bog poskrbel zanje.