Nemčija: Visok jubilej in odhod v večnost
| 16.01.2013, 10:46 Matjaž Merljak
V nadškofiji Paderborn prebiva rojak Stanko Korber, ki je 8. decembra praznoval svoj 90. rojstni dan. Sredi decembra pa je v večnost odšel dolgoletni pevec zbora Slovenski cvet iz Moersa Andrej Kešpret.
Kot je sporočil izseljenski duhovnik v Essnu v Nemčiji, Lojze Rajk, je Stanko Korber dolga leta zelo ljubeče skrbel za svojo dementno ženo Angelo, ki se je poslovila pred dvema letoma. Že v času skupnega življenja sta se odločila, da bosta svoje premoženje namenila za potrebe cerkvenih ustanov v Sloveniji. To skupno obljubo zdaj Stanko dobro izpolnjuje. Tako me je proti koncu novembra 2012 poklical, da je prodal svojo hišo in da želi 10.000 € podariti sestram klarisam za obnovo samostana v Turnišču. Svojo obljubo je izpolnil 5. decembra. Rekel je, da se mu je »odvalil kamen od srca« in da je njegova ženkica (tako jo je klical) v nebesih gotovo zelo vesela. Naročil mi je tudi, naj njegov dar omenim, saj je gotovo še več rojakov, ki imajo premoženje, pa nimajo dedičev in bi na enak način lahko podprli cerkvene ustanove v domovini ali v misijonih.
Gospod Stanko – Bog Vas živi še mnoga leta! On naj vam povrne Vašo dobroto že na tem svetu in v večnosti!
Nada Zupan je v imenu Slovenskega cveta zapisala:
Naši domovi so že tudi navzven odražali predpraznično razpoloženje, skozi priprta vežna vrata je dišalo po dobrotah, ki si jih Slovenci tako radi pripravimo za praznike, v družino Kešpret, tam v Zgornji Savinjski dolini pa se je naselila neizmerna žalost, ko se je poslavljal in dokončno poslovil mož, oče, dedek ter naš dolgoletni prijatelj in sopevec Slovenskega cveta Andrej.
Celega četrt stoletja je bil rajni Andrej Kešpret nepogrešljivi tenorist MePZ Slovenski cvet v Moersu, član istoimenskega slovenskega društva in čudovit glas pevske skupine Slovenski fantje
Na koliko nastopov, koliko zapetih pesmi nas vežejo spomini, kolikim našim rojakom je njegova pesem priklicala mladostne spomine, koliko solza sreče je poteklo ob poslušanju domače pesmi, koliko sklenjenih rok smo ob njegovem prepevanju doživeli pri Božjih daritvah.
Zdaj se je že priključil angelskemu zboru in verjamemo, da bomo v mislih nanj mi, tu doli v dolini solzni, prepevali še bolj zavzeto.
Hvala ti Andrej, za vse kar si nam dal. K zboru si pripeljal svojo ženo Faniko, oba skupaj pa zlata sinova Iztoka in Aleksandra, ki se enako kot nekoč starša, tu gori v Porurju razdajata za slovensko stvar. Še posebej Iztok, ki je naš nepogrešljiv pevovodja in nekakšen magnet, okoli katerega se zbiramo in ustvarjamo.
Ob uri njegovega zadnjega slovesa, ki je bilo 15. decembra 2012 v domačem kraju, kjer sta z ženo Faniko v lastnem domu živela zadnjih več kot deset let, smo pevci Slovenskega cveta in naši prijatelji pohiteli v božjepotni Kevelaer, si tam za urico ali kaj izprosili eno izmed cerkvic, prižgali sveče in molili ter peli Andreju v zahvalo in spomin.
Spomnili smo se našega zadnjega srečanja v začetku lanskega julija, ko smo imeli koncert tudi v farni cerkvi na Bizeljskem. Še posebej nam je ostala v spominu njegova dobra volja, ko smo se s številno publiko še dolgo po koncertu družili ter prepevali. Iz njega so prav vrele ideje, katero naj bi še zapeli in Andrej je kot nekdaj, s svojim čudovitim glasom dal vsaki pesmi še poseben zven.
Naj tale zapis spomina pripomore, da ga bomo še dolgo dolgo nosili v svojih srcih!
