Škof Peter Štumpf
Škof Štumpf: Bog ni tujec Slovenije. On je naš domačin.
Slovenija | 28.12.2012, 10:47
V minulih dneh smo že poročali o mašah za domovino, ki so jih darovali nekateri slovenski škofje. Danes se bomo ustavili še pri besedah, ki sta jih izrekla pri maši za domovino novomeški in murskosoboški škof Andrej Glavan in Peter Štumpf. Prvi je prepričan, da je treba kljub težkim razmeram v družbi ohraniti pozitiven pogled in optimizem za reševanje različnih kriz, drugi pa, da kristjani nismo ovčke ali čreda, kot nas mnogi radi zasmehujejo. Hočemo imeti svoj prostor v tej družbi, da bi lahko še naprej živeli svojo vero, karitativno delovali, spoštovali vse ljudi in se trudili za mir med nami, je dejal murskosoboški škof Štumpf.
Na dan samostojnosti in enotnosti, 26. decembra je škof Glavan v novomeški stolnici daroval slovesno mašo za domovino. Z njim so poleg nekaterih škofijskih duhovnikov somaševali vojaški vikar Jože Plut, policijski vikar Janez Novak in generalni vikar novomeške škofije prelat Božidar Metelko. Škof je v nagovoru poudaril, da je kljub težkim razmeram v družbi potrebno ohraniti pozitiven pogled in optimizem za reševanje različnih kriz, finančne, gospodarske in predvsem krize vrednot. Pri tem pa se je treba izogibati nasilnim dejanjem, mnogo bolj moramo skupaj graditi pošteno družbo in zaupati na Božjo pomoč za naša prizadevanja.
Murskosoboški škof Štumpf pa je v nagovoru na državni praznik dejal, da je naša domovina prepojena s krvjo. „Tako rekoč povsod je kri, prelita zaradi sovraštva do vere in Cerkve. Nismo še pokopali pobitih med vojno in po njej,“ je opozoril škof in dodal, da kristjani verujemo, ker imamo močno voljo, verujemo, ker smo svobodni in verujemo, ker to hočemo. „Pri tem nočemo nikogar ogrožati. Nočemo pa kar slepo in vdano prenašati vsiljenih razlag in tolmačenj sedanjega stanja v družbi stricev in tet iz ozadja, ki bi še kar radi imeli svoj vpliv na sedanjost in bodočnost naše domovine. Ne moremo in ne smemo jim dovoliti, da bi nas imeli za svojo lastnino. Njihova zgodovinska vloga je omadeževana in je minila. Kristjani nismo ovčke ali čreda, kot nas mnogi radi zasmehujejo. Hočemo imeti svoj prostor v tej družbi, da bi lahko še naprej živeli svojo vero, karitativno delovali, spoštovali vse ljudi in se trudili za mir med nami. Vera nam v tem težkem družbenem stanju odkriva »dobro novico«. Ta novica je, da nas Bog ljubi. Zato nam Jezus obljublja moč Svetega Duha: »Kadar vas pa izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili…Ne boste govorili vi, ampak Duh vašega Očeta je, ki bo v vas govoril« (Mt 10, 20). To pomeni, da je Bog naš zaveznik tudi v teh negotovih časih,“ je povedal škof in nagovor sklenil z besedami, da Bog ni tujec Slovenije. „On je naš domačin,“ je povedal.
Nagovor škofa dr. Petra Štumpfa na god sv. Štefana pri sv. maši za domovino v soboški stolnici
Dragi bratje in sestre!
Včeraj smo obhajali praznik Jezusovega rojstva in se Bogu zahvaljevali za dar življenja, saj nam je zaupal poslanstvo oznanjevalcev betlehemskega dogodka. Danes pa se čez božično vzdušje že razliva kri prvega mučenca, diakona Štefana. Kontrast med božičnim vzdušjem in mučeništvom je zelo močan. Toda spomnimo se besed, ki nam jih je včeraj sporočal evangelist Janez: »Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli« (Jn 1, 10-11). Sprejeti božično sporočilo o rojstvu Jezusa Kristusa ni stvar samo enega dne. Božič zahteva mnogo več; sprejeti Jezusa, mu slediti, ga pričevati in vztrajati do konca. Mučenci so to pričevali do krvi. Cerkev prav zato postavlja god sv. Štefana dan po božiču. Za Jezusa se je potrebno odločiti. Ljubezen do njega ni samo čustvo. Je tudi darovanje življenja.
Danes nas evangelist Matej opozori na sovraštvo in preganjanja, ki nas lahko kaj hitro presenetijo. Svet sovraži kristjane iz istih razlogov, kot je sovražil že Jezusa. Tako kot Jezus, tudi kristjani nismo od tega sveta. Od kje pa potem smo? Od tam, kjer je Bog Oče. S krstom nas je Sveti Duh prerodil v nove, Kristusove brate in sestre. V nas je umrl človek tega sveta in se rodil novi človek, ki ima v sebi kali večnosti. Zato smo od Boga. Nismo še v nebesih, imamo pa v sebi že nebesa. Pomeni, s krstom smo zavarovani pred dokončnim uničenjem smrti in zaznamovani za večno življenje. To skrivnost Božjega življenja v nas ta svet zelo dobro čuti in se boji naše nadnaravne moči, ki presega človeška spoznanja in izkustva. Svet je sovražil Jezusa in ga še sovraži, ker Jezus razkriva njegova slaba dejanja.
Kako se to dogaja? Ni težko opaziti. Gre za opozicijo luči proti temi zla. Luč in tema nista kompatibilni. Se izključujeta. Kogar Jezus izbere in ga pokliče ter v krstu prerodi za svojega brata in sestro, ga iztrga iz moči teme zla. Krst nas postavi v Luč večnega življenja.
Od krsta naprej smo vključeni v boj z Gospodom Jezusom proti silam tega sveta, ki jih evangelist Janez smatra za sile teme ali sile hudega duha. Zato je naša usoda enaka Jezusovi usodi. Če so preganjali Njega, bodo preganjali tudi nas. Nenehno smo izpostavljeni, nenehno nas bodo napadali in preganjali. Preganjalci ne zmorejo ali pa nočejo poslušati ne premišljevati evangelija. O Jezusu ne premišljujejo, ker za njih sploh ni pomemben. Nočejo razumeti ne videti naših dobrih del. Za sile teme tega sveta je Cerkev samo opozicija, ki jo morajo uničiti. Nič jim ni sveto, do nikogar nimajo dolžnosti, še manj odgovornosti. Radi bi obdavčili celo liturgijo, oznanjevanje evangelija, vzgojo otrok in še celo tista dva novčiča, ki ju vi dajete za obnovo in vzdrževanje cerkva in za karitativno dejavnost.
Apostolska dela v pričevanju mučeništva sv. Štefana zelo jasno izpostavijo družbeni aspekt sovraštva do vere. Sveti Štefan je bil najvplivnejši jeruzalemski diakon. Cerkev ga je pooblastila, da je reveže oskrboval s kruhom. Očitno to ni bilo všeč tistim, ki so sovražili prvo Cerkev. Prepirali so se s Štefanom, vendar mu v modrosti niso mogli priti do konca. Tako so bili jezni, da so se v svoji srcih razsrdili in z zobmi škripali zoper njega. Pobrali so kamne in ga kamenjali (prim. Apd 7,54-58).
Kamni letijo v ljudi, če je kruh ali pa ga ni. Odvisno od tega, kdo ščuva množico, da meče kamne. Iz Apostolskih del je razvidno, da je množico proti Štefanu hujskal tudi Savel, preganjalec Cerkve. Savel je bil jezen in ljubosumen na Štefana, ker je bil učinkovit oznanjevalec in pričevalec vere v Jezusa Kristusa. Tako se je širila krščanska vera po Jeruzalemu in okolici, kar pa Savlu ni bilo všeč. Priče Štefanove smrti so namreč odložile svoja oblačila k Savlovim nogam (prim. Apd 7, 58). Diakon Štefan je svojo vero izpovedal s krvjo. To je preganjalca Savla povsem spremenilo. Spreobrnil se je in postal Pavel, apostol narodov.
Ne smemo spregledati Štefanove molitve med mučeništvom: »Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na Božji desnici! (Apd 6, 56). Molil je, ker je bil poln Svetega Duha. To je pomembno sporočilo. Mučeništvo zmore uničiti svet teme zla in ustvariti svet miru in veselja Božjega kraljestva. Stari rek pravi: »Kri mučencev, seme novih kristjanov!«
Tudi naša domovina je prepojena s to krvjo. Tako rekoč povsod je kri, prelita zaradi sovraštva do vere in Cerkve. Nismo še pokopali pobitih med vojno in po njej.
Nismo še dorekli skoraj nič o njih. Samo malo ljudi čuti usmiljenje do njih. Narodne sprave še nismo obhajali Vse bolj smo sprti med seboj tudi živi. Radi bi živeli dostojno, mirno, svobodno, pa kar ne gre in ne gre. Kot da ni blagoslova. Priborili smo si svobodne volitve, pa nas je vedno manj na voliščih. Imeli smo zgodbo o uspehu, sedaj imamo zgodbo o krizi. Imeli smo ugodne kredite, ostali so dolgovi z velikimi obrestmi. Imeli smo ugled v Evropi, ostala je skrb, kaj bo z nami. Demokracijo izpodriva demon-kracija.
Demon pomen hudiča, torej vladavino hudega duha, ki pa je kraljestvo sovraštva, nasilja, kapitala, slave in egoizma. Sveto pismo omenja demona tudi kot diabolos. To je prevod hebrejske besede satan. Diabolos pomeni tistega, ki raztrga in vrže proč. Diabolos toži in razdira edinost med Bogom in ljudmi. Diabolos razdira skupnosti, razdira celo družbene ureditve in pravni red. Diabolos je spravil do oblasti Hitlerja, Stalina in mnoge druge diktatorje. Diabolos podžiga nekatere, da gredo na ulice, ogrožajo življenja, uničujejo družbeno in zasebno lastnino, sežigajo slike povsem konkretnih ljudi in jim jemljejo človeško dostojanstvo. Pri tem pa trdijo, da so svobodni. Izgubili smo se v gozdu različnih svobod, ker vsak po svoje razlaga in uresničuje to svobodo. Takšna skrotovičena svoboda, ki je zmanipulirana, pomeni zgolj brezobzirnost in samovoljnost tistih, ki gledajo samo na sebe, kako bi uspeli tudi na račun obubožanih.
Čeprav se zelo trudimo, da bi z veseljem in zanosom dajali Bogu zahvalo za dar naše samostojne domovine, smo zaskrbljeni zaradi neenotnosti med nami. Da ne bi ostali brez upanja, slovenski škofje obhajamo svete maše za domovino. Jezus nas ob koncu današnjega evangelija hrabri: »Kdor bo vztrajal do konca, bo zveličan« Mt, 10, 22).
In diakon Štefan je vztrajal. Pretresljiv je njegov klic pred smrtjo: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo! Ne prištevaj jim tega greha« (Apd 6, 59-60). Tako so molili tudi mnogi naši mučenci, še sedaj nepokopani in razsejani po grapah. To ni krik fanatikov. To je krik nekoga, ki odpušča in ljubi. Ni krik prekletstva, ampak je molitev za ubijalce. V dramatičnem trenutku mučeništva se je Štefan zatekel k Jezusovemu usmiljenju.
Sveti Štefan je pričeval, da lahko samo vera resnično osvobaja od nas samih in od stvari okrog nas. V veri vse dobi pravi pomen in smisel. Vera pomaga k polnemu uresničenju človeka.
Kristjani verujemo, ker imamo močno voljo, verujemo, ker smo svobodni in verujemo, ker to hočemo. Pri tem nočemo nikogar ogrožati. Nočemo pa kar slepo in vdano prenašati vsiljenih razlag in tolmačenj sedanjega stanja v družbi stricev in tet iz ozadja, ki bi še kar radi imeli svoj vpliv na sedanjost in bodočnost naše domovine. Ne moremo in ne smemo jim dovoliti, da bi nas imeli za svojo lastnino. Njihova zgodovinska vloga je omadeževana in je minila. Kristjani nismo ovčke ali čreda, kot nas mnogi radi zasmehujejo. Hočemo imeti svoj prostor v tej družbi, da bi lahko še naprej živeli svojo vero, karitativno delovali, spoštovali vse ljudi in se trudili za mir med nami. Vera nam v tem težkem družbenem stanju odkriva »dobro novico«. Ta novica je, da nas Bog ljubi. Zato nam Jezus obljublja moč Svetega Duha: »Kadar vas pa izročijo, ne skrbite, kako in kaj bi govorili…Ne boste govorili vi, ampak Duh vašega Očeta je, ki bo v vas govoril« (Mt 10, 20). To pomeni, da je Bog naš zaveznik tudi v teh negotovih časih.
Bog ni tujec Slovenije. On je naš domačin. S krstom in vero Gorazda in Hotimira se je rodilo slovenstvo. Brez krsta in brez vere bo slovenstvo končalo. Krščanska vera je upanje za Slovenijo. V tej veri ostanimo, v tej veri živimo. Bog blagoslovi in ohrani nam Slovenijo!