p. Raniero Cantalamessa
P. Cantalamessa: Drugi vatikanski koncil brati v luči Svetega Duha
Cerkev po svetu
Pridigar papeške hiše p. Raniero Cantalamessa je imel v petek drugo adventno pridigo za papeža in ostale člane Rimske kurije. Spregovoril je o 50. obletnici drugega vatikanskega koncila, ki je eden od razlogov za razglasitev leta vere. Temu je p. Cantalamessa posvetil tudi prvo adventno pridigo pred enim tednom, medtem ko bo prihodnji petek govoril o novi evangelizaciji in posredovanju vere.
Papeški pridigar je izpostavil, da je pravi ključ za branje drugega vatikanskega koncila vloga Svetega Duha v realizaciji koncila. Nova postava je predvsem milost Svetega Duha, ki je dana vernikom, kot je zapisal sv. Avguštin. Zapovedi evangelija so nova postava v materialnem smislu. Milost Svetega Duha pa je nova postava v formalnem smislu, v kolikor daje moč, da uresničujemo evangeljske zapovedi. To je postava Duha, ki daje življenje v Jezusu Kristusu. Po Cantalamessovih besedah je to univerzalno načelo, ki se uporablja pri vsaki postavi. Brez milosti Svetega Duha bi torej evangeljske zapovedi bile ''beseda, ki ubija''; in kaj torej reči za zapovedi Cerkve, za dekrete drugega vatikanskega koncila, je zastavil vprašanje Cantalamessa. Kot je zatrdil, implementacijo, uresničevanje koncila ni treba iskati v besednem in mehaničnem izvajanju, ampak v Duhu. Prenovitveno delo Cerkve, ki ga je predlagal in začel drugi vatikanski koncil, se ne more uresničiti brez Svetega Duha, njegove luči in moči, kot je to trdil Janez Pavel II.
P. Cantalamessa je izpostavil tudi sklep kardinala Newmana, da namreč koncili, v trenutku svojega poteka, pogosto nimajo neposrednih učinkov. Neka dogma tako kot vsaka velika ideja se popolnoma razume šele takrat, ko so vidne posledice in zgodovinski razvoj. Da bi razumeli neko besedilo, je treba upoštevati njegove posledice, ki jih pusti v zgodovini, da se umesti v to zgodovino in z njo vzpostavi dialog. To se dogaja tudi pri duhovnem branju Svetega pisma, ki besedila ne razloži le v luči tega, kar se je zgodilo, kot to stori zgodovinsko-filološki pristop z raziskovanjem virov, ampak ga bere tudi v luči tistega, kar je sledilo, prerokbe pojasni v luči njihove uresničitve v Kristusu, Staro zavezo v luči Nove zaveze, je dejal Cantalamessa.
Nadaljeval je, da je v obdobju po koncilu do pravih sprememb prišlo drugje kot se je pričakovalo. Pričakovalo se je strukturne in institucionalne spremembe, drugačno porazdelitev moči, uporabo jezika pri liturgiji, ne da bi se zavedali, da so te spremembe bile majhne v primerjavi s tistimi, ki jih je delal Sveti Duh. Do novih binkošti je po Cantalamessovih besedah prišlo. Znamenje tega je prenova kalitete krščanskega življenja tam, kjer so binkošti bile sprejete. Koncil Cerkev definira kot zakrament in kot Božje ljudstvo, ki je na poti pod vodstvom Svetega Duha in pod vodstvom hierarhije. Cerkev je torej definirana kot skrivnost in kot ustanova. Zastavljajo se vprašanja: Ali je ta podoba Cerkve prešla iz dokumentov v življenje? Kje je krščansko življenje živeto po ''postavi Duha'', z veseljem in prepričljivostjo? Kje je Božja beseda sprejeta z največjo častjo, kje se kažejo karizme, kje se najbolj čuti skrb za novo evangelizacijo in edinost med kristjani? Dokončni odgovor na to pozna le Bog, je dejal papeški pridigar in dodal, da pa kljub vsemu lahko vidimo znamenja in sicer predvsem v cerkvenih gibanjih.
Vir: Radio Vatikan
