Kardinal Ravasi o veri: Človek se je prenehal boriti z Bogom in ga začel ignorirati
Svet
Vprašanje vere je mogoče ignorirati, ne da pa se mu izogniti. S to trditvijo kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo začenja svoje razmišljanje o veri in tekočem letu vere, objavljeno v vatikanskem časopisu L'Osservatore Romano.
Vera pogosto prekriža pot celo tistim, ki hodijo v drugo smer. Ravasi spominja na besede apostola Pavla v Pismu Rimljanom, ko ta za prerokom Izaijem ponovi: »Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni.« (Rim 10,20) Pavlova izkušnja nam pomaga razumeti, da vera ni le vprašanje človeka, ampak tudi Boga. On je tisti, ki pride naproti človeštvu. A ko Bog stopi pred človeka na njegovi poti, se ta v svoji svobodi lahko ustavi, lahko se mu umakne ali pa se ne zmeni zanj. Na tem mestu kardinal Ravasi omeni presunljiv prizor iz Razodetja, ko Kristus stoji pred vrati in trka (Raz 3,20). Odpreti vrata je svobodno dejanje človeka, a kdor mu ne dovoli, da vstopi, ostane sam v sobi svoje zgodovine in racionalnosti. Le iz srečanja z Njim izvira intimnost občestva ali kot pravi knjiga Razodetja: »Večerjal bom z njim, on pa z menoj.«
Logika vere je torej: najprej »najti« in šele nato »iskati«. To pomeni, da logika vere prvo mesto dodeljuje »milosti«, obenem pa poudarja nujnost »svobode«. Kardinal Ravasi kot simbolično podobo za pot vere navaja podobo morja, v katerega je treba skočiti z zaupanjem, da se bo odprlo. Nostalgija po neskončnem je lastna človekovemu srcu in »nujnost potopiti se in pluti« je prirojena duhu in razumu tistega, ki poskuša preseči omejena obzorja.
Jasno je, da si ne upa vsakdo podati se na to plovbo. Prav tako se ne zavedajo vsi valov oceana, četudi jih le-ti zadevajo, saj so preveč zaskrbljeni za varovanje meja svojega otoka, zaprtega vase. In to je tista prava nejevernost, opozarja Ravasi: »Ravnodušnost do vseh vprašanj, ki zadevajo Nekaj ali Nekoga onstran.« Verska ravnodušnost je novo in hkrati nevarnejše ime za ateizem, ki ga uporablja sodobna sekularizirana družba. Človek se je prenehal boriti z Bogom in ga začel ignorirati. Bog tako ni več »objekt oporekanja, ampak je smatran kot nepomembna, neprijetna in dolgočasna tema«. Kot še pravi kardinal Ravasi, je tudi vera nemalo kristjanov zaznamovana s hinavščino, moralnimi kompromisi ali pasivnim sprejemanjem tradicije. Gre za neke vrste bolezen vere. Verska ravnodušnost ni sprožila toliko osvobajajočega procesa, kot bolj moralno in eksistencialno usihanje ter izpraznjenje smisla.
Zelo realistično in temeljno vprašanje za Ravasija, s katerim tudi zaključuje svoje razmišljanje, je torej: kako lahko v današnji, tako šibki kulturi močna teološka vprašanja sploh še odmevajo? Odgovor na to vprašanje je bistveno povezan z evangelizacijo, pastoralo in tudi cerkveno kulturo. A potrebno ga je najti.
Vir: Radio Vatikan
