Papež: samo Bog lahko v celoti zadovolji človeka
Cerkev po svetu Tone Gorjup
Papež Benedikt XVI. v Letu vere sredine kateheze posveča temeljem naše vere. Danes je izpostavil človekovo skrivnostno željo po Bogu, ki je zapisana v vsakem srcu. Ta trditev, ki je za mnoge svetovne kulture nekaj povsem samoumevnega, pa je v sodobnem zahodnem razkristjanenem svetu skoraj izzivalna, je dejal sveti oče. Kljub temu, da se zdi, da bolj kot duhovne dobrine, išče materialno, pa se vsak človek sprašuje po nekem dobrem, po nečem, kar bi zares napolnilo njegovo srce, je zatrdil papež.
V svoji okrožnici Bog je ljubezen je to človekovo željo po izpolnitvi sveti oče opisal na primeru ljubezni med možem in ženo. Šele ko človek uspe preseči svojo sebičnost, ko zares želi dobro drugega, potem ta ljubezen ni le navidezna, ampak resnična. Za to pa je po papeževih besedah potrebna vaja. Na tej poti bo lahko človek vedno globlje izkušal ljubezen, ki je jo doživel na začetku. Hkrati pa bo vedno bolj odkrival skrivnost, da tudi ljubljena oseba ne more potešiti človekove najgloblje želje. „Še več: bolj ko je pristna ljubezen do drugega, toliko bolj si človek postavlja vprašanje o njenem izvoru in usodi, o možnosti, da bi trajala večno“, je dejal papež. Človeška ljubezen ima torej po papeževih besedah v sebi dinamizem, ki nas usmerja izven nas samih in nas vodi do skrivnosti celotnega našega obstoja.
Podobno velja tudi za druge človekove izkušnje, kot je prijateljstvo, izkušnja lepote, ljubezen do znanja. „Človek dobro ve, kaj ga ne zadovolji, hkrati pa si ne zna predstavljati tega, kaj bi mu dalo izkusiti tisto srečo, po kateri hrepeni v svojem srcu“, je dejal papež. Tudi v sodobni sekularizirani družbi, se je mogoče odpraviti na pot k pristnemu verskemu smislu življenja. Zato papež predlaga novo obliko pedagogike, ki bi v človeku znova obudila to željo. Najprej naj bi se znova naučili okušati pristno veselje v družini, med prijatelji, v solidarnosti s trpečimi, v odpovedi samemu sebi, da bi služili drugemu, v ljubezni do znanja in umetnosti. Tako bomo lažje odklonili vse tisto, kar se na zunaj zdi privlačno, v resnici pa nas ne zadovolji. Drug korak pa pomeni, da se nikoli ne zadovoljimo s tistim, kar smo dosegli. Vedno naj bi namreč želeli neko višje dobro in tako doumeli, da nič minljivega ne more napolniti naše srce.
