Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu

Oddaje | 28.10.2012, 04:45 Blaž Lesnik

Vsak izmed nas se lahko znajde v slepi ulici življenja, iz katere ne more več ven. Situacija, v kateri smo se znašli, je lahko tako brezupna in okoliščine tako težke, da enostavno obsedimo in pustimo, da nas nosi tok življenjskega minimalizma.

To se dogaja posameznikom, dogaja pa se tudi skupnostim ali skupinam ljudi, kot so naprimer bolniki, ljudje potisnjeni iz družbe in celo krščanske skupnosti. To so ljudje, ki so se znašli na obrobju, včasih po svoji krivdi, največkrat pa zaradi spleta okoliščin in zaradi trdosrčnosti in predsodkov drugih. Skratka, veliko ljudi je, naših bratov in sester, ki životarijo, bodisi fizično, materialno ali duhovno. Večkrat pa vse troje skupaj.

Bartimej iz našega evangeljskega odlomka je eden izmed tistih, ki so ga okoliščine potisnile na rob družbe in v situacijo, iz katere kaže, da ne bo nikoli prišel. Slep je in beračiti mora za to, da nekako preživi. Ljudje so se navadili v njem videti nič več kot slepega berača, za katerega ni upanja. Ko nad ubogimi obupajo tudi drugi, je skoraj nemogoče, da bi tudi tisti, ki trpi, ohranil upanje za spremembo na bolje.

Ko je Batrimej slišal, da je šel skozi mesto Jezus, se je v njem prebudilo upanje. Slišal je, da je na tem svetu človek, ki je sočuten, mu je mar za vsakogar in da z upanjem in vero vrača zdravje bolnim. Skočil je pokonci in ker drugega ni mogel, je začel vpiti za Jezusom. Ljudem, ki so ga poznali, se je njegov nenadni optimizem zdel neutemeljen. Po njihovem naj bo Bartimej realist, ki je sprejel svojo kruto usodo in živi od njihove miloščine, zato so ga skušali utišati. Vendar je imel Bartimej prav, da je vpil, da je opozoril nase, da je prišel ven iz nevidnosti. To je začutil tudi Jezus in doumel, da Bartimej lahko spregleda, ker je v njem upanje, vera. Pokliče ga k sebi in množica, o kateri govori odlomek, se spreobrne. Nenadoma se med ljudi naseli upanje in duh spodbude: „Zaupaj, vstani, kliče te!“. Bartimej resnično spregleda, ne samo zaradi svojega upanja, temveč tudi zaradi obujenega upanja drugih, ki mu pomagajo narediti korak naprej.

Jezus tudi danes hodi skozi naša mesta v veri in upanju njegovih učencev. Njegovi učenci, tako kot množica, ki mu sledi v odlomku, so našli upanje, ki ni namenjeno samo njim, temveč vsem ljudem, posebej tistim, ki so se znašli v slepi ulici življenja. Ljudem mogoče ne moremo vrniti fizičnega vida, lahko pa jim vrnemo vidnost, pokončnost in upanje, ki so znamenja njihovega popolnega vstajenja v Kristusu.

RAZMISLI

Kako branje in premišljevanje današnjega odlomka odmeva v tvojem življenjskem izkustvu. Spomni se primera, ko si dobil moč, da se pobereš iz težke situacije. Ti je kdo pri tem pomagal?

Ali si v stiku z ljudmi, potisnjenimi na obrobje? Kako jim ti lahko pomagaš narediti korak naprej? Kaj bi to pomenilo zate?

MOLITEV

Jezus, ti vedno v duhu hodiš med nami in nas kličeš k veri in sočutju. Tvoja znamenja vstajenja so naša medsebojna dejanja ljubezi in sočutja, ki jih opravljaš po nas in med nami. Tako nas učiš premagati obup in trpljenje in nam daješ smisel in veselje do življenja. Le kdor se je naučil tako živeti, mu je lahko večnost v veselje. Naj tvoj evangelij prinese smisel in veselje vsemu človeštvu in po nas upanje in ozdravljenje tem, ki trpijo.