Naj z mojih oči odpadejo luščine iluzij o lastni veličini
Oddaje Blaž Lesnik
Jakob in Janez, dva izmed dvanajsterih, skupaj s Petrom, sta bila del učencev, ki so bili deležni posebne Jezusove pozornosti. Jezus ju je vzel, ko je šel molit na goro. Tam sta doživela epifanijo, to je vpogled v božansko naravo Kristusa. Poleg tega pa ju je Jezus poklical tudi s sabo, ko je šel molit v Getsemani.
Tam sta sicer sicer spala, a sta lahko videla Jezusa kot močno preizkušanega človeka, ki ob sebi potrebuje prijatelje, da bi lažje prenesel temo soočenja s smrtjo. Preden sta sledila Jezusu, sta sledila Janezu Krstniku in sta bila morda celo priči njegovega krsta. Kakor ju prestavijo evangeliji, sta bila to Jezusova prva učenca, ki sta morda ravno zaradi tega iskala prvenstvo med apostoli. Naši običajni človeški pameti se to zdi dokaj logično. Prvi pride, prvi melje pravimo Slovenci.
Zaradi svoje zgodovine z Jezusom sta se Jakob in Janez videla kot privilegirana učenca, ki zaslužita svoje posebno mesto ob Jezusu že sedaj in tudi takrat, ko bo zavladal v veličastvu, kot sta si ga pač predstavljala. Takšno lobiranje ni vneslo miru in razumevanja med ostale učence. Predstavljamo si lahko, da je med njimi prišlo do resne napetosti. Zaradi tega je Jezus moral ukrepati tako, da jih je sklical skupaj in jim dal navodilo za skupno življenje. „Kdor med vami hoče biti velik, bodi vaš strežnik.“
S tem je povedal, da skupnost njegovih učencev ne more temeljiti na pridobivanju časti, ugleda in veličine. Tak pristop je prav kotra-produktiven, saj vnaša v skupnost nemir, boj in napetost. Kristusova skupnost deluje obratno in posnema Jezusa, ki se ne obnaša kot oblastnik, ali človek povzdignjen na piedestal, temveč kot človek, ki je na razpolago drugim. Njegov pristop k človeku zaznamuje sočutje in ne volja po moči in oblasti. Pri tem moramo biti pozorni na naslednjo stvar: odpoved želji po posvetni časti in oblasti ali celo časti znotraj krščanske skupnosti, ne pomeni samozaničevanja ali česa podobnega. Ponižnosti ne smemo zamenjevati z občutki krivde in nevrednosti. Na žalost se to kristjanom prevečkrat zgodi! Krščansko služenje in odpoved moči vedno temelji na ljubezni do drugega. Ljubezen pa je najvišje uresničenje človeka in pomeni njegovo „ustoličenje“ v božji slavi. Jezus lahko Jakobu in Janezu pomaga oditi na pot odrešenja, ki ga je pripravil vsemu človeštvu; lahko jima pokaže, kako naj hodita po njej, ne more pa njune poti opraviti namesto njiju.
RAZMISLI
Za graditev krščanske skupnosti, naj bo to družina, župnija, škofija ali vesoljna Cerkev, je ta odlomek bistvenega pomena. Krščanska skupnost ne more biti zaznamovana z bojem za prvenstvo in čast med njenimi člani, temveč je to skupnost, kjer drug z drugim gradimo skupnost z ljubeznijo, ki se izraža s služenjem. Kako ti živiš življenje sočutnega služabnika znotraj svoje krščanske skupnosti?
MOLITEV
Jezus, tvoje življenje samo je šola življenja in tvoja dejanja izraz ljubezni, ki razodeva nevidno nit božje ljubezni. Ta iz trenutka v trenutek tke stvarnost, kakršna je. Naj z mojih oči odpadejo luščine iluzij o lastni veličini, da bom ugledal resničnega, ponižnega in ljubečega Duha božjega maziljenca, ki želi hoditi, delati in služiti v meni.
