Pater Barban o meništvu in povezavi z drugim vatikanskim koncilom
Svet | 03.11.2012, 02:53
Kamaldolenci praznujejo tisočletnico ustanovitve. Prior reda, pater Alessandro Barban, je ob tej priložnosti za vatikanski časopis L'Osservatore Romano predstavil zgodovino reda, obenem je spregovoril o drugem vatikanskem koncilu ter načrtih in željah za prihodnost. Med slednje sodi tudi ta: Postati osebe, ki so sposobne znova dihati Absolutno.
Začetnik kamaldolencev je sveti Romualdo, ki je leta 1012 ustanovil matični samostan reda v italijanskem kraju Camaldoli. Sveti Romualdo je poostril benediktinska pravila in združil samostansko življenje s puščavniškim. Menihi so tako združevali skupnostno življenje, umik v samoto in posvečanje kontemplaciji ter tudi širjenje evangelija v svetu. V tisočletni zgodovini kamaldolenskega reda po besedah patra Barbana izstopajo trije elementi. Prvi je povezan s samo osebnostjo svetega Romualda in njegovo karizmo ter predstavlja trenutek sinteze in obenem preobrata v zahodnem meništvu. Drugi element je prepletenost zgodovine reda z zgodovino Cerkve in ljudi. V prvem obdobju je bilo značilno predvsem prizadevanje na kulturnem področju. V nadaljevanju je red zaznamovala tudi posebna odprtost, pozornost do novih znanstvenih odkritij in razumevanje sprememb, ki jih je prinašal čas. Sledilo je težko obdobje zatiranja. A proti koncu 19. stoletja si je red opomogel in kmalu je samostan kamaldolencev spet lahko ponudil prostor za raziskovanja in študij teoloških, svetopisemskih in patrističnih tem. Tretji element, ki ga je poudaril pater Barban, je vpliv, ki so ga imeli kamaldolenci na zgodovino. Pri tem je treba omeniti predvsem živo ohranjanje dialektike med eremitskim in samostanskim življenjem ter svetom, prav tako pa bogate knjižnice kamaldolencev.
Posebnost reda je, da njegovo ime ne izvira iz imena ustanovitelja, temveč iz kraja, kjer se je ta ustalil. Prior je poudaril, da to ne pomeni, da bi bila redovna karizma bolj povezana s krajem kot s svetim Romualdom. A res je, da je bil Camaldoli za njihovega ustanovitelja pomemben, saj ga je po večletnem iskanju prepoznal kot kraj, ki je bil najprimernejši za uresničitev njegovega meniškega ideala. Mir, lepota, samota, tišina in narava so prispevali k harmoniji ustanovljenega samostana ter po besedah patra Barbana še bolj poudarili karizmo svetega Romualda.
Kot je še zatrdil njihov prior je danes za kamaldolence pomembno, da ohranjajo bogastvo te prvotne karizme. To pomeni, da mora v menihih zoreti eremitska razsežnost poznavanja sebe in notranjega srečanja z Bogom. Kamaldolenci morajo prav tako znati prek dialoga in bratstva sprejemati drugačnost drugega. Obenem naj bi bili odprti za služenje Bogu, Cerkvi in ljudem prek pastorale in oznanjevanja.
Glede prihodnosti je pater Barban omenil dva poudarka. Po eni strani je prihodnost lahko sad načrtov in pričakovanj. Po drugi strani jo je treba razumeti kot nekaj novega in presenetljivega, kar prinaša Bog, ko prihaja v skupnosti, osebna življenja, Cerkev in zgodovino. Prior kamaldolenskega reda tako upa, da bo meništvo znalo tisto, kar bo prišlo, prestreči in v luči evangelija prevesti v konkretno vsakdanje življenje. Pri tem navaja tri ovire: izgubo upanja zaradi utrujenosti in razočaranja, ki ogrožata vero; nevarnost, da bi se ustavili tukaj in zdaj, kot da ne obstaja več pot, ki bi jo še morali prehoditi; skušnjavo, da gledamo na preteklost, namesto da bi se pripravili na nove spremembe, s katerimi se bo treba soočiti. Pater Barban je prepričan, da bodo prihodnja desetletja prinesla presenetljive novosti na področjih znanosti in tehnologije. Sprožile bodo tudi nova moralna vprašanja in drugačne poglede od današnjih. Religije se bodo za skupno dobro morale oglasiti s kritičnim glasom, ki bo temeljil na globoki duhovnosti. Posebno krščanske Cerkve bodo po njegovem poklicane k intenzivnejšemu sodelovanju ter bodo morale pričevati z večjo edinostjo in tudi z medverskim dialogom. Tako bo krščanstvo svetu lahko ponudilo evangeljske vrednote kot so svoboda, pravičnost, mir in bratstvo. Pri tem mu bo meništvo s svojo tisočletno modrostjo v mogočno oporo.
Naloga meništva je vedno bila ohranjati vsebino evangeljske in cerkvene tradicije, ne le na zunaj, ampak tudi pri razlaganju v povezavi z zgodovinskimi spremembami. S tega vidika je imel meniški značaj po besedah patra. Barbana tudi drugi vatikanski koncil pred petdesetimi leti. Ta veliki cerkveni dogodek namreč ni bil sklican, da bi se opredelil do kakšnega zmotnega nauka, niti ne, da bi odločil o novih dogmah. Sklican je bil, da bi interpretiral vero v kontekstu novih okoliščin. Zato je bil po prepričanju priorja kamaldolencev drugi vatikanski koncil eden od vrhuncev v zgodovini Cerkve. Kot pot prenove je koncil ponudil vrnitev k izvirom. Petdeset let pozneje je prvi del postkoncilske poti po mnenju patra Barbana končan. A prišel je čas, da se začne druga faza. Uvedel naj bi jo papež Benedikt XVI. in bo bolj premišljena, teološka in duhovna. Po tej poti bodo hodile osebe, ki bodo znova dihale Absolutno in bodo dar koncila znale predati Cerkvi jutrišnjega dne.
Vir: Radio Vatikan
