Papež Benedikt XVI.
Papež: Občestvo Cerkve je popolno v nebesih
Svet
„Svetost ni nekaj zastarelega ali nekaj nedosegljivega. Poklicanost k svetosti zadeva nas vse. Bog kliče prav vsakogar med nami k življenju v občestvu z njim. Ljubi nas kot svoje otroke. Tudi naš čas potrebuje svetnike in svetniki nam na raznovrstne načine kažejo, kako naj danes živimo evangelij in kako smo lahko svetla znamenja Božje ljubezni.“ Tako je papež Benedikt XVI. danes po molitvi angelovega čaščenja spregovoril svojim rojakom.
Na današnji praznik vseh svetih razmišljamo o dvojnem obzorju človeštva, ki ga na simboličen način označujemo z besedama „zemlja“ in „nebesa“, je na začetku opoldanskega govora dejal papež Benedikt XVI. ter nadaljeval z razlago, da zemlja predstavlja tek zgodovine, nebesa pa večnost, polnost življenja v Bogu. Cerkev je na poti skozi čas in hkrati že v večnem praznovanju. Obe razsežnosti tvorita t. i. „občestvo svetnikov“. Gre za stvarnost, ki se začenja tu na zemlji in dosega svojo izpolnjenost v nebesih. To novo dinamiko je človeštvu prinesel Jezus Kristus, njegovo poslanstvo edinosti in globokega miru pa nadaljuje Cerkev, ki je hkrati „ena“, „sveta“ in „katoliška“. Kristjani se znotraj Cerkve odpiramo tej edinosti, občestvu, podobno kot se posejano seme v zemlji odpre in umre ter požene mladiko proti nebu.
Nato je Benedikt XVI. ugotavljal, da so svetniki – tako proglašeni, kot tisti, katerih imena pozna samo Bog, omenjeno zakonitost intenzivno živeli. V vsakem izmed njih je v moči Svetega Duha, Božje besede in zakramentov namreč bil na čisto osebni način navzoč Kristus. Ta povezanost s Kristusom pa človeka odpira tudi za edinost z vsemi drugimi udi njegovega skrivnostnega Telesa, ki je Cerkev. Občestvo Cerkve pa je – po besedah svetega očeta - popolno v „nebesih“, kjer ni nobene osamljenosti, nikakršne konkurence ali razdeljenosti. Na današnji praznik vseh svetih tako vnaprej okušamo lepoto te popolne odprtosti pogledu ljubezni Boga ter bratov in sester.
V svetnikih vidimo zmago ljubezni nad sebičnostjo in nad smrtjo. Vidimo, da hoja za Kristusom vodi v življenje, v večno življenje in daje smisel sedanjosti, vsakemu trenutku, ki mine, ker ga napolnjuje z ljubeznijo in upanjem. Samo vera v večno življenje nam pomaga resnično ljubiti tek zgodovine in sedanjost, vendar brez navezanosti, v svobodi romarja, ki ljubi zemljo, ker ima srce v nebesih.
Ob koncu se je sveti oče obrnil na Devico Marijo z željo, naj nam izprosi milost močne vere v večno življenje in občutje resnične povezanosti z našimi dragimi pokojnimi.
