Nova evangelizacija, Cerkev v Afriki in teologija medkulturnosti

Svet | 23.10.2012, 05:59

Nova evangelizacija in Cerkev v Afriki ter temelji teologije medkulturnosti: to je tema, o kateri razmišlja Barthélemy Adoukonou, tajnik Papeškega sveta za kulturo. Njegovo razmišljanje, ki ga na kratko povzemamo, je bilo objavljeno v vatikanskem časopisu L'Osservatore Romano. Msgr. Adoukonou začenja s trditvijo, da argumenti nove evangelizacije variirajo glede na regije sveta, kulture in odnose med vero ter razumom. V primeru Afrike in Evrope gre tako za dve različni problematiki.

Kriza vere v zahodnem svetu je povezana z ateistično in razsvetljensko izbiro. Vpliv le-te je bil obsežen, njen najpomenljivejši pokazatelj pa je po eni strani izbris krščanskih korenin iz evropske konstitucije in po drugi strani izginjanje sklicevanja na Boga v družbenem življenju. Vzporedno s tem procesom pa je bilo mogoče v afriški Cerkvi opaziti težnjo, da bi odpravili obstoječo razliko med zgodovino zveličanja in splošno vesoljno zgodovino. Posledica tega je na primer teorija o vojakih, trgovcih in misijonarjih. Ta teorija zagovarja, da bi morala Afrika za svojo osvoboditev zavrniti zahodni imperializem, tako na družbeni, ekonomski in politični, kot tudi na kulturni in duhovni ravni. Toda kot pravi msgr. Adoukonou je z zgodovinskega vidika vsaka posamezna afriška Cerkev sad nekega evangelizacijskega delovanja. Ta pa v svojem bistvu nima nič skupnega z osvajalskimi podvigi in prekupčevanjem z materialnimi viri. Drugače kot vojak in trgovec je bil misijonar evangelija v službi vesele novice. Če je Cerkev zaživela na raznih koncih Afrike, je to le zato, ker so glasniki vesele novice prišli živet s svojimi afriškimi brati in sestrami ter oznanjat Jezusa Kristusa. Njihov cilj ni bil enak ciljem trgovcev in vojakov, poudarja tajnik Papeškega sveta za kulturo.

Nujno je torej samorazumevanje afriške Cerkve, ki bi se razvilo na podlagi avtonomnosti pri tolmačenju zgodovine. Cerkev v Afriki je danes poklicana k odgovornosti in resnici na področju, ki usmerja tolmačenje zgodovine s pomočjo vrnitve k izvirom. Po Adoukonoujevih besedah so misijonarji v Afriki oznanjali ljudem, človeškim bitjem, ki so bila ustvarjena po podobi in podobnosti Boga. Medtem ko so vojaki in trgovci na Afričane gledali zviška, so bili misijonarji med njimi, da bi jih podprli in utrdili v njihovem dostojanstvu ter odgovornosti.

Za vprašanje nove evangelizacije je pomembno, da vesoljna Cerkev, če želi biti verodostojna, ne sme več gledati evropocentrično. Postati mora zares medkulturna, in sicer po zgledu zgodovinskega pričevanja cerkvene stvarnosti na binkoštno jutro. Prava medkulturnost, nadaljuje msgr. Adoukonou, pomeni sprejemanje dejstva, da je pred vsakim kulturnim ali verskim subjektom Bog sam. To naj bi sprejela vsa verstva. Bog je v svojem Sinu, Jezusu iz Nazareta, podrl vse zidove ločitve, da bi na koncu ostal le še novi človek. Preko njega je človeštvu dano spoznati Boga in tudi samo sebe. Bog na križu se vsakemu posamezniku razodene v njegovih družbeno kulturnih posebnostih in to omogoča vsako obliko medkulturnosti. Znotraj le-te se mora oblikovati tudi misijonar nove evangelizacije, pravi msgr. Adoukonou. To pa vključuje življenje v največjem možnem spoštovanju do drugih. Kar pomeni pustiti jim čas in svobodo, da sami dojamejo, da je Bog tisti, ki začenja dialog z vsemi kulturami tako, da je odpravil vsako kulturno pregrado ločevanja in izključevanja.

Vir: Radio Vatikan