Kanonizirana bosta tudi Pedro Calungsod in Ana Schäffer
Svet | 20.10.2012, 20:41
V nedeljo bo papež Benedikt XVI. na Trgu sv. Petra pred slovesno sveto mašo razglasil sedem novih svetnikov. To bodo Katarina Tekakwitha, prva indijanska svetnica; duhovnik Janez Krstnik Piamarta, ki je svoje srce podaril mladim; redovnica Marija Ana Cope, ki je svoje življenje posvetila skrbi za gobavce; mučenec Jakob Berthieu, misijonar na Madagaskarju; redovnica Marija Gore Karmel, ustanoviteljica sestrske kongregacije, ki se posveča poučevanju; Pedro Calungsod, mladi filipinski katehet in mučenec; ter Ana Schäffer, ki je v svoji bolezni postala moč za druge.
Pedro Calungsod je živel v 17. stoletju na Filipinih. Bil je katehet v misijonu španskih jezuitov, ki so prinesli evangelij na Marijanske otoke sredi Tihega ocena. Domačini so jih tam sprejeli velikodušno, njihov uspeh in priljubljenost pa sta pri nekaterih zbudila ljubosumje in sramotenje. Mladi, komaj sedemnajstletni Pedro in predstojnik misijona, pater Diego sta nekega dne tako naletela na skupino jeznih nasilnežev, ki jih je naščuval vaški poglavar. Obtožili so ju, da sta zastrupila otroke z blagoslovljeno vodo, uporabljeno za krst. Podlegla sta njihovim udarcem.
Mladega Pedra so klicali »virtuozni katehet«, je za Radio Vatikan povedal msgr. Ildebrando Leyson, rektor filipinskega svetišča, posvečenega novemu svetniku. »Bil je dober katoličan, in to ne le zaradi svoje vere, temveč ker je vero kot misijonar prinašal tudi drugim. Potem je dal celo svoje življenje za to vero. Tako je postal vzor za vse katoličane, ki smo pravkar začeli leto vere in obhajali dvajseto obletnico objave Katekizma katoliške Cerkve.«
Mučeniška smrt Pedra Calungsoda in p. Diega je med domačini na otokih obrodila bogate sadove, je še zatrdil msgr. Leyson. Namesto da bi vero izgubili, se je le-ta okrepila. Pedro se ni bal podariti svojega življenja in s tem je vernikom pokazal verodostojno pričevanje. Postal bo drugi, od Cerkve priznani filipinski svetnik. Njegova mladost predstavlja klic za vse prebivalce te katoliške dežele, zlasti pa za mlade, da bolje spoznajo svojo vero in jo živijo.
Tudi Ana Schäffer je bila laikinja, živeča na Bavarskem na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Kot otrok je sanjala, da bi postala redovnica in odšla v misijone. A te načrte ji je preprečila nesreča med delom v pralnici. Zaradi hudih opeklin po nogah je Ana postala invalidka in vsa nadaljna leta svojega življenja je morala preživeti v bolniški postelji. Kljub velikemu trpljenju pa ni obupala in tako je počasi spoznala, da Kristus želi, da postane misijonarka navkljub svoji bolezni. K njej je začelo prihajati vedno več ljudi, prosili so jo za nasvete in pomoč. Bila je vedno pripravljena, da jih posluša in moli zanje. Tako je ona, ki je bila brez moči, postala moč za druge. Ko jo je bl. Janez Pavel II. leta 1999 beatificiral, je dejal, da sta prav bolezen in šibkost lahko kraj, kjer Bog piše svoj evangelij. Ana Schäffer je umrla leta 1925, šepetajoč besede: Jezus, v tebi živim.
Postulator postopka za njeno kanonizacijo Andrea Ambrosi je za Radio Vatikan predstavil njeno duhovnost: »Ne smemo pozabiti, da je bila laikinja, ki je velik del svojega kratkega življenja preživela v postelji, v velikih bolečinah, ki so bile posledica nesreče, katero je doživela pri dobrih 15 letih.« Od takrat dalje je več kot 20 let živela v trpljenju in zahvaljevanju Gospodu za vse, kar ji je pošiljal. Ana Schäffer je tako zgled za laike, kako sprejeti poslanstvo, ki ga vsakomur določi Jezus. Četudi to poslanstvo predpostavlja v drži ponižnosti sprejeti še tako težak križ. Življenje prinaša mnoga presenečenja in nova svetnica nas uči, kako neprijetne dogodke z Jezusovo pomočjo spreminjati v trenutke radosti.
Ana je vedno želela postati misijonarka. In to je navsezadnje tudi postala. Čeprav je živela v bolniški postelji, so potem, ko se je o njej razširil svetniški glas, začele prihajati številne osebe. Andrea Ambrosi je povedal, da jim je govorila na način, ki še zdaleč ni bil običajen za neizobraženo mlado kmečko dekle. Pogosto je imela tudi sanje o svoji prihodnosti. Preko teh je očiščevala svojega duha, tako da je nazadnje dosegla stanje posebne združenosti z Gospodom. Svojo voljo je povsem uskladila z Božjo voljo. Ljudje pa so to lahko zaznali na njenem obrazu, na katerem je bil vedno nasmeh. Čeprav je bilo njeno telo ena sama rana, je njen obraz izžareval srečo.
Vir: Radio Vatikan
