Cerkev na Slovenskem je dobila nove diakone

Slovenija | 29.10.2012, 19:26

V Cerkvi na Slovenskem so minuli konec tedna potekala diakonska posvečenja. V soboto je novomeški škof Andrej Glavan v diakona posvetil Mitjo Buliča in Dejana Pavlina, v nedeljo pa je mariborski nadškof Marjan Turnšek v diakona posvetil Jureta Sojča, nadškof Anton Stres je posvetil Martina Goloba, Branka Setnikarja in Marka Mohorja Stegnarja. Koprski škof Bizjak je v diakona posvetil Blaža Batagelja in lazarista Tilna Prinčiča. Celjski škof Stanislav Lipovšek pa bo 1. decembra na Gornji Ponikvi pri Žalcu v stalnega diakona posvetil Andreja Vrabiča. Nagovore nadškofa Stresa in škofov Glavana in Bizjaka objavljamo v nadaljevanju novice.

Diakonat je prva stopnja svetega reda. Običajno diakonsko posvečenje prejmejo kandidati za duhovništvo, Cerkev pa je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru vnovič vzpostavila stalni diakonat kot samostojno službo, ki ga lahko prejmejo samski ali že poročeni možje. Diakonska služba je predvsem služba služenja. Diakoni berejo in oznanjajo Božjo besedo, prisostvujejo sklenitvi zakramenta sv. zakona, delijo blagoslove ter vodijo krščanski pogreb.

Poslanstvo diakonov se ne omejuje samo na bogoslužje, ampak stopa tudi v aktivno življenje krajevne Cerkve. Diakoni so poklicani, da tako krščanskim skupnostim kot tudi karitativnim in izobraževalnim ustanovam ponudijo poglobljeno in celostno pomoč. Nekateri delujejo v župnijah, drugi pa na posebnih področjih kot so Karitas, šolstvo, kateheza ali gospodarstvo.

Nagovor škofa Bizjaka pri diakonskem posvečenju

Dragi škof Metod Pirih in vizitator Pavle Novak, bratje duhovniki in lazaristi, diakoni in bogoslovci, redovniki in redovnice, draga brata, izbrana za diakona, Blaž in Tilen in vajini domači, dragi župljani iz obeh župnij, iz Kamenj in Vipolž, verniki iz vipavske in iz drugih dekanij naše škofije. Milost vam in mir in obilje darov Svetega Duha Tolažnika in svete Device Marije Tolažnice v Logu. Zbrani smo v vsem nam ljubem Marijinem svetišču, da naša dva brata posvetimo za diakona in prosimo Gospoda, naj milostno sprejme njuno odločitev in izročitev in blagoslavlja njuno delo.

Vsa tri berila današnje žegnanjske nedelje, dragi bratje in sestre, prav lepo označujejo in osvetljujejo tudi diakonski poklic in diakonsko službo, saj je diakonsko posvečenje prva od treh stopenj svetega reda. V drugem berilu iz pisma Hebrejcem smo slišali o duhovniški službi: 'In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona' (Heb 5,4). Tudi vidva, draga brata, si nista sama izbrala te časti, ampak vaju kliče Bog, kakor Arona. In kakor pravi Kristus svojim apostolom: 'Niste vi mene izvolili, temveč sem jaz izvolil vas, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane.' Spominjajta se vedno, draga brata, kdo vaju kliče in kdo vaju pošilja, za koga delata in kdo je vajin plačnik! Posnemajta apostola Pavla, ki pravi: »Vem, komu sem veroval in prepričan sem, da more moj zaklad ohraniti za poslednji dan!« (2 Tim 1,12).

V prvem berilu iz preroka Jeremija smo slišali, kdo je tisti, ki kliče in zbira izvoljeno ljudstvo od koncev zemlje: Zbira jih Oče Izraelov, kliče jih Oče prvorojenca Efraima. Isti kliče tudi vaju dva! Ne kličejo vas vladarji tega sveta, ki nad svojimi služabniki gospodujejo in izvajajo oblast, temveč vaju kliče Oče, ki je Efraima učil hoditi in ga jemal v naročje ter mu počasi dajal jesti, kakor beremo pri preroku Ozeju (Oz 11,3–4). Kliče vaju Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki svojih učencev ni imel za služabnike, temveč jih je imenoval prijatelje, ker jim je razodel vse, kar je slišal od svojega Očeta (Jn 15,15). Tudi vidva, draga brata, se zlasti v hudih dneh spominjajta, da naš nebeški Oče ravna z nami kakor s sinovi in nas vzgaja, da bi tudi mi dosegli miru polni sad pravičnosti, kakor beremo v pismu Hebrejcem (Heb 12,11).

In v evangeliju smo slišali slepega berača, ki ga je naš Gospod vprašal: 'Kaj želiš, da ti storim?' In Bartimaj mu je odgovoril: »Rabuni, da spregledam!« Tudi vaju dva, draga brata, danes še posebej Gospod sprašuje: 'Kaj želita, da vama storim?' Naj bo tudi vajina prošnja tako goreča, kakor je goreča prošnja slepega človeka: »Gospod, da bi spregledala!« Da bi čim bolj razumela in dojela poslanstvo, ki vama ga Gospod izroča. Da bi vsaka vajina strežba pri oltarju bila šola in vaja za strežbo bližnjemu v vsakdanjem življenju. In Gospod naj da vajinemu srcu razsvetljene oči, da bi videla, kakšno je upanje, v katero vaju je poklical in kakšno je veličastno bogastvo njegove dediščine v svetih, kakor piše apostol Pavel Efežanom (Ef 1,18).

Diakonsko posvečenje prejemata na god dveh svetih apostolov Simona in Juda Tadeja, ki pri nas veljata za zimska svetnika, ker na njun god rad zapade sneg. Naj vaju tudi na priprošnjo obeh svetih oznanjevalcev Gospod zasipa s svojimi milostmi kakor s snežnim metežem. In ga prejemata v bližini godu vseh svetnikov, h katerim se bomo tudi med obredom obrnili v litanijah vseh svetnikov. Živita tako, da bosta vedno prebivala v njihovi družbi, da vas bo vedno privlačil njihov zgled, da vas bodo vedno navdihovala njihova junaška dela. Tako sveti Blaž kakor sveti Tilen sta priprošnjika za dušno in telesno zdravje, naj nam ga vsem Gospod deli tudi po vajinih rokah.

Vir: Katoliška Cerkev

Nagovor škofa Glavana pri diakonskem posvečenju

Dragi bratje in sestre!

Na mizi Božje besede so bili prebrani pomenljivi odlomki Svetega pisma, ki nam vsak na svoj način osvetljujejo bistvo in mesto diakonske službe: Najprej smo slišali odlomek tem, kako so se apostoli odločili za postavitev diakonov. V pomoč naj bi jim bili pri skrbi za uboge, vdove in bolne, da bi se oni lahko bolj posvetili molitvi in oznanjevanju. Drugo berilo kliče novoposvečencema in nam vsem: »Živite vredno poklica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti.« V evangeliju, ki smo ga slišali že v nedeljo, pa nam Jezus sam potrjuje, da je služenje stil življenja vsakega kristjana, še posebej pastirjev.

I. Draga Mitja in Dejan!

Z diakonskim posvečenjem bosta postala služabnika oltarja, delivca božjega kruha, Božje besede in Evangelija in nekaterih drugih milostnih darov, ko bosta po župnikovem dovoljenju krščevala, poročala in delila zakramentale. Danes sprejemata nalogo, dolžnost in čast službenih molivcev Cerkve za vse ljudi. Redno bosta opravljala molitveno bogoslužje, brevir. Molila bosta za vse; da bi božja milost odpirala njihova srca, za vse, ki ne morejo, ne znajo ali – kot pravijo – nimajo časa moliti. Kot diakona in bodoča duhovnika morata biti moža molitve – v stalni šoli Svetega Duha, ki vaju bo vodil, razsvetljeval in bogatil.

Brala, oznanjala in razlagala bosta evangelij.

Oznanjevalna služba je lepa, a odgovorna. Nanjo se je treba skrbno pripravljati, še zlasti danes, ko si ljudje skoraj zatiskajo ušesa pred resnico, ko so izredno kritični do vsake napake in so pripravljeni prisluhniti le oznanjevalcem, ki so hkrati pričevalci, pa še to ne vedno. Zato si pri oznanjevalni službi za glavno vodilo vzemita to, kar bosta danes slišala pri izročitvi evangeljske knjige: »Kristusov glasnik si postal; glej, da boš veroval, kar boš bral, učil, kar boš veroval, in živel, kar boš učil.« Naj vama bo sv. Štefan, poln Svetega Duha in moči, trajen zgled, tudi ko bosta postala duhovnika.

Papež Benedikt XVI. ja zapisal v okrožnici Ljubezen v resnici: »Prvo in temeljno poslanstvo, ki nam ga narekuje obhajanje svetih skrivnosti, je pričevanje našega življenja. Občudovanja vreden dar, ki nam ga Oče daje v Kristusu, vtisne našemu bivanju novo moč in nas zavezuje, da smo pričevalci njegove ljubezni. To postanemo, ko naša dejanja, besede in način življenja oznanjajo nekoga drugega, Boga.« (LR, št. 85)

II. Postala bosta diakona, kar pomeni služabnika. Bistvo te diakonske službe je služenje Bogu in ljudem, zlasti vsem duhovno in telesno ubogim. Diakonat je v Cerkvi posebno zakramentalno znamenje Kristusa služabnika. Diakoni svoj klic svetosti uresničujejo s posnemanjem Kristusa v ponižnem služenju, ki se ne kaže le v karitativnem delu, ampak v celotnem mišljenju in delovanju. V vseh odnosih in vseh okoliščinah, v katerih se odvija življenje diakonov sledíta zgledu Jezusa Kristusa, ki je v današnjem evangeliju sam dejal, da »ni prišel med nas, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel« (prim. Mt 20, 28). Miselnost tega sveta nam govori, da služenje nasprotuje osebnemu uresničenju in da so osebna sreča in uspehi v naprej nezdružljivi s služenjem. Križani in od mrtvih vstali Kristus pa demantira tako mišljenje. S tem, da se je izničil na križu, daroval svojega Duha in nato od mrtvih vstal z Očetovo močjo, se je v polnosti uresničil. To je logika in zakonitost ljubezni. Izgubiti – použiti življenje po Jezusovem zgledu, pomeni ponovno ga dobiti, in to ne samo na drugem svetu, ampak že tu kot predujem, po Jezusovih besedah – stokratno.

III. Draga Mitja in Dejan, kandidata za duhovništvo. Danes bosta posvečena v diakona. Ko vaju Cerkev izbira za to nalogo, zahteva od vaju, da svobodno sprejmeta še en nujen pogoj: »Da bosta za vedno vztrajala in živela v celibatu.« V tem »za vedno« se nahaja pečat božje ljubezni. Ta dar, ki vama ga Gospod poklanja, zahteva od vaju popoln in svoboden pristanek. V naših dneh je morda mnogim, še bolj kot v preteklosti, nerazumljiv in celo kamen spotike. Po drugi strani pa pomeni iskreno pričevanje božje ljubezni in njegove moči, da izpolni najgloblje želje in hrepenenje človekovega srca. Ohranita s to obljubo notranjo svobodo za Boga. Skrbita za čistost srca, da ne bo zapadlo skušnjavi bogatenja, karierizma ter da ne bi kakšna druga oseba v vajinih srcih zasedla mesta, ki ga je Bog rezerviral zase.

Mati bl. Matere Terezije je sprva svoji hčeri skoraj branila, ko ji je povedala, da želi postati redovnica. A potem, ko je videla njeno vztrajnost in pravi namen, jo je blagoslovila in dejala: »Položi svojo dlan v Gospodovo in je nikoli ne izpusti.« Tudi vama kličem: »Ne bojta se, le Gospodove roke na izpustita.« Iščita v stalni službeni in osebni molitvi notranjo povezanost z Bogom. Marija, mati vseh vernih, še posebej tistih, katere je njen Sin naredil deležne njegovega večnega duhovništva, pa naj vaju ogrne s svojim materinskim plaščem in vaju spremlja s svojo priprošnjo. Prav tako vaju bo spremljala molitev staršev, sorodnikov, dobrotnikov, domačih dušnih pastirjev, domače župnije in nas vseh, ki smo danes z vama. Naj vaju molitev spremlja vedno in povsod, da bosta vztrajala in ostala današnjim obljubam zvesta.

Vir: Škofija Novo mesto

Nagovor nadškofa Antona Stresa pri diakonskem posvečenju

Dragi starši in sorodniki naših diakonov, dragi sobratje duhovniki in diakoni, drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

V velikem veselju smo se zbrali danes k posvetitvi naših diakonov. Prisluhnili smo Božji besedi, ki nam osvetljuje diakonsko službo. Že sama beseda »diakon« pomeni služabnik ali strežnik, zato smo si v evangeliju osvežili spomin na zadnjo večerjo, po kateri je Jezus apostolom, ki še vedno niso razumeli svoje vloge in naloge, postavil za zgled samega sebe, ki streže, in to na čisto poseben način: ne streže z jedili, ampak s hrano, ki je on sam. Samega sebe daje za nas. Vse svoje življenje pojmuje kot eno samo veliko služenje in strežbo, ki doseže svoj vrhunec v daritvi lastnega življenja. To Jezusovo življenjsko držo še posebej obhajamo pri vsaki sveti maši, tudi pri tej, pri kateri posvečujemo naše diakone za strežnike po Jezusovem zgledu.

Zato bomo danes molili in prosili, da bi naši diakoni bili utrjeni z darom Svetega Duha, da bodo lahko pomagali škofu in duhovnikom pri službi besede, oltarja in dejavne ljubezni. Kot služabniki oltarja bodo oznanjali evangelij, pripravljali daritev in vernikom delili Gospodovo telo in kri.

Prvo služenje je torej služenje Božji besedi. V 1. berilu smo slišali, kako Bog opogumlja mladega preroka Jeremija. Dejansko živimo v okolju, kjer je treba zbrati pogum, da spregovoriš o Bogu in svoji veri: ne samo v cerkvi, ampak tudi vedno in povsod, kjer je kako srce odprto za Božjo besedo. S pogumom, ki ga daje Sveti Duh, kakor ga je dal apostolom na binkoštni praznik, bodo nevernim in vernim govorili ter jih poučevali v krščanskem nauku. Svoje brate in sestre v veri bodo spremljali pri različnih dejanjih vere, ko bodo vodili molitve, krščevali, ko bodo v imenu Cerkve navzoči pri sklepanju krščanske zakonske zveze ali ko bodo nosili sveto popotnico in vodili pogrebe.

Poleg te službe Božji besedi in verskemu življenju pa bodo diakoni, posebej posvečeni s polaganjem rok, kakor so posvečevali diakone od apostolov naprej, in tesneje povezani s škofom in celotno Cerkvijo opravljali službo dejavne ljubezni. Dobrodelne dejavnosti v Cerkvi so še posebej zaupane diakonom. Vse to naj z božjo pomočjo tako delajo, da bomo v njih spoznavali Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Zato se bo njihova služba Božji besedi dopolnjevala s pričevanjem dejavne ljubezni, ki je najbolj verodostojno oznanjevanje.

Prvi in neprekosljivi zgled služenja je Jezus Kristus sam. V tem je šel do konca. Da bi služil drugim in ne samemu sebi, da bi lahko bil povsem na voljo svojemu Očetu in potrebam Božjega kraljestva med nami, je bil ubog in neporočen, vedno voljan narediti tisto, kar je spoznal za Očetovo voljo. Zato bodo tudi naši diakoni danes naredili zaobljubo neporočenosti ali celibata in zaobljubo pokorščine.

V današnji kulturi in javnomnenjski miselnosti, kjer misli človek najprej nase ter išče svoje interese in koristi, ostajajo ta dejanja nerazumljena. Žal je tako tudi v našem okolju. Toda mi v Cerkvi, ki imamo pred seboj zgled Jezusa Kristusa, te zaobljube razumemo in občudujemo, ker so to najvišji darovi Svetega Duha, ki nas vse usposablja za nesebičnost in pozabo nase in s tem za iskreno služenje Bogu v svojih bratih in sestrah. Jezusa ni pri njegovem služenju nič oviralo: noben osebni interes, noben lastna želja, pa čeprav bi ta interes lahko bil zelo upravičen. Jezus se je dal ves popolnoma na voljo svojemu Očetu za nas, svoje brate in sestre. Z enakim namenom, za enako razpoložljivost bodo obljubo neporočenosti in pokorščine sedaj naredili tudi naši diakoni.

Kakor tisti, ki so jih apostoli nekoč izbrali za službo dejavne ljubezni, boste, dragi diakoni, sledili navodilom iz 2. berila, ki jih je apostol Pavel dal svojemu sodelavcu Timoteju glede diakonov v Timotejevi krščanski skupnosti. Tako bo krščansko ljudstvo, ki mu Sveti Duh daje življenje, po vašem služenju postajalo vedno bolj Bogu všeč, vi pa boste poslednji dan, ko boste prišli h Gospodu, slišali osrečujoče besede: »Prav, dobri in zvesti služabnik, pojdi v veselje svojega Gospoda!«

Vir: Nadškofija Ljubljana