Možina: Zbornica mora pomagati ministru in zavarovalnici

Slovenija | 25.10.2012, 14:15

Andrej Možina je tudi uradno prevzel položaj predsednika Zdravniške zbornice Slovenije. Potem ko mu je mandat nedavno zaupala več kot polovica od skoraj pet tisoč zdravnikov in zobozdravnikov, ki so se udeležili volitev, ga je potrdila še skupščina tega stanovskega združenja. Možina bo nasledil Gordano Živčec Kalan. Kako velika odgovornost ga čaka, je povedal v tokratnem Pogovoru o na Radiu Ognjišče. V oddaji smo objavili tudi posnetek intervjuja s kirurgom Erikom Brecljem, ki je ocenil razmere v slovenskem zdravstvu.

Nedavnih volitev predsednika Zdravniške zbornice Slovenije, ki so bile opravljene z glasovanjem po pošti, se je udeležilo 4939 od 9247 članov. To je dobrih 53 odstotkov, kar je največ do zdaj. Možino je podprlo skoraj 55 odstotkov zdravnikov in zobozdravnikov. "To je bilo zame kar majhno presenečenje, a gre za veliko odgovornost. Skrajno žalosten bi bil, če bi zapravil to odgovornost in zaupanje slovenskih zdravnikov. Nerad dajem obljube, a trudil se bom, da uresničim, kar sem si zadal. To ne bo lahko," je povedal za naš radio.

Najtežji izziv, ki je pred njim, je povrniti ugled zdravniški zbornici, ki ga je v preteklih letih omajalo tudi nekaj afer, med njimi je najbolj odmevala žalostna zgodba o smrti dečka Bora Nekrepa. Možina nerad komentira delo svoje predhodnice Živčec Kalanove in čeprav meni, da je imela precej zaslug pri izgradnji zdravniške hiše, je gotovo velik madež njenega mandata vodenje postopka v zvezi z omenjenim primerom. "Razočaran sem, saj je uspela vso dokumentacijo novemu predsedniku predati pet pred dvanajsto. Zdi se mi, da pet let reševanja takšnega primera ni v čast zdravniški zbornici. To ni dobro," je prepričan. Možine pri tem ne skrbi toliko ugled zdravnikov v javnosti. "Slovenski zdravniki ugled še vedno imamo, to kažejo tudi ankete. En tak dogodek, čeprav žalosten, ne more omajati v celoti ugleda slovenskih zdravnikov. Je pa zamajal temelje zbornice. Zato me skrbi nezaupanje slovenskih zdravnikov," je poudaril, a dodal, da ga po drugi strani hrabri visoka podpora, ki jo je prejel.

Možina se zaveda, da bo moralo stanovsko združenje, katerega vodenje je sprejel, odigrati pomembno vlogo v času, ko se Slovenija sooča s krizo. Ta namreč močno vpliva tudi na področje zdravstva. "Sedem, osem tisoč zdravnikov je tako velik intelektualni potencial. Samo mi vemo, kje točno so rezerve in na kakšne načine se jih da počrpati, da jih bolniki ne bodo občutili," je pojasnil. Zato bo pomembna naloga zbornice v času njegovega mandata pomoč zdravstvenemu ministrstvu in zavodu za zdravstveno zavarovanje. Možina je prepričan, da je slovenska medicina po svoji kakovosti primerljiva z evropsko, a denarja je bistveno premalo. "Rezerve so, čeprav ne velike. Predvsem z vidika, da v zdravstvu že deset let varčujemo," je dejal. A najprej je treba izkoreniniti nečednosti in anomalije. Pri tem je opozoril na tiste, ki si želijo od zdravstvene pogače odrezati prevelike kose in tako na lahek način zaslužiti. Razmere so sicer po njegovem še stabilne, a pomembna je hitrost ukrepanja. "S skupnimi močmi, s tistim, kar mislimo o v zdravniški zbornici ter s tistim, kar načrtujeta ministrstvo in zavarovalnica, bodo rezi v zdravstvo najbolj razumni in najmanj boleči. Mislim, da je to prava pot. Napeli bomo vse sile, da pomagamo ustvarjati politiko razuma," je dejal.

V zdravniški zbornici bodo v prihodnjih štirih letih posebno pozornost namenjali tudi problemu pomanjkanja zdravnikov splošne medicine. Po besedah Možine gre za strateški problem Slovenije, ki v dvajsetih letih ni bil rešen. "Vse se začne in pogosto tudi konča pri splošnemu zdravniku. Splošnega zdravnika moramo rehabilitirati. Ko mu bomo ustvarili tudi ustrezne delovne pogoje, bo to tudi najcenejša medicina," je dodal. Meni, da gre za enega najtežjih poklicev. Kot je pojasnil, se zdravnik splošne medicine ukvarja "z velikim številom bolnikov, ki so bolni, niso bolni, delati mora triažo, gre za izjemno odgovorno delo".

V zdravniški zbornici se bodo prav tako pogovorili, ali postaviti omejitev glede nadur in dežurstev. "Mislim, da bi morala biti omejitev, koliko zdravnik sploh sme - v korist njegove varnosti in zdravja ter tudi varnosti bolnika." Z nadurami in dežurstvi so povezane tudi visoke plače zdravnikov, a Možina meni, da "je na meji neke etike in morale obsoditi zdravnika, ki dela 400, 500 ur na mesec, in to ne po svoji volji, ampak ker mora, ker je v operacijski dvorani, zato ni pošteno, da se mu očita visok dohodek".

Pogovor s kirurgom Erikom Brecljem smo posneli na Onkološkem inštitutu v Ljubljani

O razmerah v slovenskem zdravstvu slišimo marsikaj, med drugim opozorila, da se bo sistem zrušil kot hišica iz kart. Kako kot nekdo, ki je tako zelo vpet v ta sistem, sliko vidite vi?

Medicina je odraz družbe. Če v družbi nekaj ni dobro, je nemogoče, da ne bi bilo tako tudi v medicini. Kot je potekalo plenjenje v gospodarstvu po bankah, je potekalo tudi v zdravstvu. Večji problem je, da ima to plenjenje, kraja denarja, vpliv na zdravje ljudi. Tako kot sta se sesula bančništvo in gospodarstvo, tako se bo verjetno sesulo tudi zdravstvo. Od te vlade sem pričakoval, da bo spoznala resnost položaja in se bo začelo težave odpravljati pri vzrokih. A na žalost, kot vidim, plenjenje poteka naprej. Zato druge možnosti, kot da se zdravstvo sesuje, kar je katastrofa za družbo, ne vidim.

Odmevalo je kar nekaj afer, povezanih z naložbami v zdravstvu. Poleg Onkološkega inštituta, kjer ste na napake glasno opozarjali vi, so na primer tudi gradnjo nove Pediatrične klinike spremljale hude nepravilnosti. Zdi se, da pristojne ustanove niso dovolj hitro in učinkovito ukrepale. Kaj je po vašem v ozadju teh zgodb?

V ozadju je, če rečem direktno, zdravstvena mafija. Tukaj so netransparentni posli. Ves čas mi očitajo, da lažem, a če pogledamo nazaj, se je vse, kar sem trdil, izkazalo za resnico. Tukaj so v ozadju posamezniki in lobiji, ki črpajo denar iz zdravstva, na primer gradbinci pri gradnji in njihova podkupovanja, da se ni ukrepalo. Zanimivo je, da so ti ljudje še vedno prepričani, da bo šlo to naprej, to še vedno počnejo, pri tem imajo še vedno vso podporo politike. Vlada za zdaj niža plače, kakšnih drugih ukrepov za odpravljanje vzrokov težav ni videti, to je trenutno fantazija. Zanimivo je gledati, kako so ti plenilci prepričani, da se bo to lahko nadaljevalo v nedogled.

Nekdanji zdravstveni minister Borut Miklavčič je v primeru Onkološkega inštituta poudarjal, da gre predvsem za težave na področju odnosov. Kakšni so po vašem mnenju odnosi med samimi zdravniki ter med zdravniki in vodstvi zdravstvenih zavodov?

Že takrat sem gospodu Miklavčiču povedal, da nimam težav zaradi medosebnih odnosov. Z veliko ljudmi odlično sodelujem. Težave imam z mafijo, z ljudmi ki kradejo, ki trdijo, da napak v gradnji ni bilo. To so težave. A to niso medosebne težave. To so težave nekoga, ki opozarja na nezakonito poslovanje. Kjer delujejo lobiji, ljudje iz ozadja, so težave. Zelo težko vodi oddelek nekdo, ki sodeluje z ljudmi, ki kradejo, in je hkrati sposoben nekega človeškega odnosa s podrejenimi. Sicer poznam nekaj ljudje, po svoje se mi zdijo zanimivi, da so sposobni po eni strani krasti, po drugi pa vseeno vzpostaviti dobro delujoč oddelek. A v večini primerov ni tako. Ko prihaja do konfliktov, so vzroki običajno drugje in ne na medosebni ravni.

Lahko imenujete ljudi, ki kradejo, sodijo v zdravstveno mafijo?

Ne. Nakopal si bom tožbe. Se pa da sklepati. Če na primer berete poročilo računskega sodišča … Že več let opozarjam na napake v gradnji (Onkološkega inštituta, op.p.), da je treba unovčiti bančne garancije. Ko sem to javno izjavil, so mi grozili s smrtjo. Ko je poslanka Julijana Bizjak Mlakar pred leti postavila vprašanje, kdo bo plačal odpravljanje napak pri gradnji Onkološkega inštituta, je takratni minister Miklavčič odgovoril, da je vse napake odpravil SCT in da Onkološki inštitut s tem ni imel stroškov. Danes vidimo, kaj je res. Tako da se da med vrsticami prebrati, kdo to počne in kdo je v ozadju.

Kako ocenjujete odnose med zdravniki ter ostalimi zdravstvenimi in nezdravstvenimi delavci?

Tako kot drugod so tudi tu dobri in slabi odnosi. Zdravniki imamo močan ego, zato ni presenetljivo, da prihaja do konfliktov. A mislim, da če je ustanova z vrha navzdol dobro vodena, da so tudi odnosi relativno dobri, če pa z vrha navzdol škriplje, se to odraža tudi v zelo slabih odnosih med zdravniki in med ostalim kadrom.

Da se je naš zdravstveni sistem izkazal, je bilo slišati po balonarski nesreči na Barju. A kmalu nato je prišel na dan podatek o alarmantnem finančnem stanju ljubljanskega kliničnega centra. V rdečih številkah bo leto končal tudi mariborski klinični center, da ne omenjamo ostalih bolnišnic. Kot odgovor na to je napovedano predvsem nižanje materialnih stroškov. Čeprav vodstva zavodov trdijo, da bolniki tega ne bodo občutili, je to verjetno kar težko verjeti?

Če tega ne bodo občutili bolniki, si naš zdravstveni minister zasluži Nobelovi nagradi za ekonomijo in medicino. Naredil bo namreč čudež. Lahko ga tudi razglasimo za blaženega. Seveda bodo posledice. A poznam rešitev za naše zdravstvo. Za popravilo vodovoda na Onkološkem inštitutu je šlo tri milijone evrov, za popravilo klime, tako pravijo strokovnjaki, do pet milijonov evrov, dober milijon je šel za odpravljanje legionele, novinarji ste izvohali, da je Onkološki inštitut v nekaj letih netransparentno porabil 24 milijonov evrov za točno določena zdravila, računsko sodišče je v letu 2009 na Onkološkem inštitutu ugotovilo za 14 milijonov evrov nezakonito izvedenih razpisov, pri gradnji Onkološkega inštituta se je netransparentno porabilo več deset milijonov evrov z goljufijami SCT-ja, z dodatnimi aneksi … Če vse to seštejemo in damo na kup … Mislim, da s tem lahko rešimo celotno zdravstvo, za več let naprej lahko rešimo kup tovarn po Sloveniji in smo praktično iz gospodarske krize. To je to v Sloveniji. Po eni strani toleriramo kraje, korupcijo in nezakonite posle, potem smo presenečeni, da se nam to dogaja. Stvari so veliko bolj enostavne kot si državljani mislijo. A na žalost preveč enostavne, da bi to razumela tudi politika. Ob tem, kar toleriramo v naši družbi, vse nepravilnosti, lahko pričakujemo samo kolaps. Pri bankah smo ga že doživeli, gospodarstvo je blizu, sledilo bo zdravstvo.

Kako slabe razmere, o katerih govoriva, vplivajo na ugled zdravnikov in na zaupanje vanje?

Seveda bo ugled padel, tudi zaupanje. Nevarno je, da bomo, ko se bodo podaljšale čakalne vrste, znova prišli v obdobje kuvert. Ljudje iščejo različne rešitve, zdravniki pa tudi nismo vsi sami svetniki. Lahko se ozrete na Balkan. Ko se je na primer sesul zdravstveni sistem v Bosni in Hercegovini, tako govorijo pacienti, ki pridejo k nam, brez kuverte ne prideš nikamor. To čaka Slovenijo.

Naslednje vprašanje je mogoče za marsikaterega zdravnika precej neprijetno. Ni namreč malo ljudi, ki jih zbodejo njihove plače. Prav pred dnevi je Televizija Slovenija objavila podatke, ki kažejo, da se zdravniki po mesečnih prejemkih uvrščajo v sam vrh javnih uslužbencev. Pošteno delo gotovo zahteva pošteno plačilo. Visoki zneski so predvsem na račun nadur in dežurstev. Ste potemtakem slovenski zdravniki preobremenjeni? Ali lahko rečete, da ni bojazni, da bi te številne nadure in dežurstva lahko pomenile slabšo kakovost pri obravnavi bolnikov?

To je zelo različno. So zdravniki, ki res ogromno delajo in so preobremenjeni, večkrat se potem njihove plače kažejo v javnosti. A niso problem zdravniki, ki veliko zaslužijo. Problem so zdravniki, ki dobro zaslužijo, a nič ne delajo. In takih ni malo. Zdravniške plače, čeprav se moji kolegi s tem ne strinjajo, so za ta čas dobre. Takšnega finančnega statusa, kot ga imamo zdravniki zdaj, nismo imeli v prihodnosti, bojim se, da ga tudi v prihodnosti ne bomo imeli. Strinjam se, da so nekateri zdravniki preobremenjeni, a še vedno je ogromno rezerv predvsem med zdravniki, ki delajo pod tistim, kar bi morali za svojo plačo.

Velikokrat tudi slišimo, da je zdravnikov premalo. Ali to drži ali je problem morda drugje, na primer v slabi organizaciji dela?

Slaba organizacija dela. Kar se tiče pomanjkanja zdravnikov … To je popolna norost zdravstvenega sistema in politike. Po eni strani smo še pred letom dni uvažali zdravnike iz ostalih držav, povečali smo vpis na ljubljanski medicinski fakulteti, postavili smo medicinsko fakulteto v Mariboru, ki že daje diplomante, a zdaj smo ugotovili, da je treba zaposlovanje zablokirati. Mladih zdravnikov se praktično zelo težko zaposli, zato lahko v kratkem pričakujemo nekaj sto brezposelnih zdravnikov. To je le primer načrtovanja potreb v zdravstvu.

Je mogoče problem pomanjkanja zdravnikov lahko povezan tudi s tem, da mnogi diplomanti Medicinske fakultete dajejo prednost znanstveni karieri, zato jih je manj prisotnih v dejanskem vsakodnevnem delovnem procesu? Verjetno ga ni, ki bi oporekal dodatnemu izobraževanju in seveda razvoju, saj brez tega ne gre. Ampak ali naš sistem to zdrži v tolikšni meri?

To je ena anomalija slovenskega zdravstva. Strinjam se, da se je treba ukvarjati z znanostjo, a prva mora biti klinika. Prav je, da se poleg klinike razvija tudi raziskovalno delo, a to ne more biti pred kliniko. Mladi ljudje iščejo različne možnosti, razumem jih. Ena od poti, da pridejo do plače, služb je v raziskovalnem delu. A v prihodnje se je treba vprašati, ali želimo odlično kliniko ali povprečne raziskave. Za zdaj je klinično delo v primerjavi z raziskovalnim precej podcenjeno. A to je le eden od problemov in ne tako zelo velik.

Visoke plače so pri nekaterih povezane z združenimi funkcijami. Združeni sta na primer funkciji direktor zdravstvenega doma in osebni zdravnik. Je strah, da se tudi to lahko pozna na kakovosti zdravstvenih storitev, upravičen?

Tudi to je anomalija. Direktor ljubljanskega kliničnega centra, ki ima pod sabo največ doktorjev znanosti, profesorjev, zdravnikov, saj gre za enega največjih obratov v državi, je s svojo plačo krepko pod tri tisoč evri, direktor zdravstvenega doma v zadnji vasi, ga pa lahko večkrat nese v plači. To je strahotna anomalija sistema. To samo pomeni, da zelo težko dobiš sposobnega človeka za direktorja bolnice, še posebej, če ni zdravnik, ker potem nima raznih količnikov, vse skupaj pa kaže, da je sistem bolan. Menim, da bi moral imeti direktor ljubljanskega kliničnega centra najvišjo plačo, višjo od najboljšega zdravnika, da bi se za taka mesta potegovali ljudje, ki bi uspešno vodili takšno ustanovo. Ne pa, da ima nižjo plačo od začetnika specialista.

V času, ko se zmanjšujejo sredstva za zdravstvo in reducirajo kadri, je težko biti predstojnik. To je ob odstopu s čela kliničnega oddelka za travmatologijo ljubljanskega kliničnega centra, ki ga je vodil tri leta, dejal Matjaž Veselko. Nič kaj optimistične besede. Ste vi optimist?

Prepričan sem, da je denarja v zdravstvu dovolj. Čeprav zveni noro, je denarja v zdravstvu celo preveč. Ampak odločiti se moramo, ali se bomo ukvarjali z zdravljenjem bolnikov, tudi politika, ali bomo imeli ministrstvo za zdravje za to, da se trudimo imeti dober zdravstveni sistem, ali bomo financirali lobije.

Poudarjate torej, da so pomembne prioritete?

Pomembna je odločitev slovenske družbe: ali bomo podpirali lopove ali pa se ukvarjali s tem, za kar naj bi bili.