O Andreju Majcnu v jutranjem programu

30. 09. 2012, 07:00 Jože Bartolj

V nedeljskem jutranjem sporedu 30. septembra smo od 5. ure naprej govorili o svetniškem kandidatu misijonarju salezijancu Andreju Majcnu. Ta se je rodil na današnji dan leta 1904, umrl pa je na svoj 95. rojstno dan, leta 1999. Gostili smo vicepostulatorja njegovega postopka za beatifikacijo Toneta Ciglarja.

S kratkimi prispevki med jutranjim programom smo spoznavali njegovo življenjsko pot in razmišljali o vzornikih, svetništvu in misijonih.

Andrej Majcen se je rodil 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil tudi krščen. Sprva se je vpisal na učiteljišče. Že kot mlademu učiteljiščniku mu je mati naročala: »Ko boš šel v šolo, ne pozabi mimogrede stopiti za trenutek v frančiškansko cerkev, saj greš lahko pri enih vratih noter pri drugih pa ven, se pokrižaš z blagoslovljeno vodo, kratko zmoliš in se priporočiš Mariji.« Revna in preprosta mati mu je s tem dala bogato doto, iz katere je črpal vse življenje.

Po zaključku študija je prvo službo je dobil na Radni, v župniji Boštanj. Tam se je seznanil s Salezijanci in kmalu vstopil v tamkajšnji noviciat s šolo. Po novi maši l. 1933 je dve leti učil in vodil salezijanske šole na Rakovniku. Ko je prišel na obisk slavni misijonar Jožef Kerec, se je odločil za misijone.

Ko je prišel k misijonarju Kerecu v Kunming na Kitajsko, naj bi na slovesnem sprejemu z akademijo tudi on spregovoril mladim. Ko je stopil na oder, se je v tišini po kitajski navadi na vse strani priklonil, nato pa že spregovoril v kitajščini: »Rad vas imam.« To je bilo vse, kar se je tik pred tem naučil, a dovolj, da so bili vsi navdušeni in da je osvojil njihova srca. To je bil njegov najkrajši in najučinkovitejši govor v življenju, kot je sam pozneje dejal. V kitajščini je potem zelo napredoval in kmalu prevajal in prestavljal tekste v kitajsko pisavo.

S Kitajske je bil izgnan leta 1951. Zatem je odšel v Vietnam odkoder je moral bežati že po dveh letih. V južnem Vietnamu je živel 20 let tako rekoč s streli nad glavo in v nenehnem strahu. Preživel in uspešno delal je lahko le, ker je skoraj slepo zaupal v varstvo Marije Pomočnice. Kljub temu je leta 1966 doživel še tretji izgon in se kot zadnji tuji misijonar poslovil od Vietnama.

Z razrahljanim zdravje je za tri leta prišel na Tajvan, zopet med Kitajce. Tam je hudo zbolel. Operiral ga je naš legendarni laiški misijonar dr. Janez Janež. Za nekajmesečno okrevanje se je vrnil v domovino, a se je ta doba podaljšala na 20 let.

V domovini na Rakovniku, je postal najuspešnejši misijonski animator za vietnamski misijon in misijonar »na daljavo«. Njegova pisma so premišljevali sobratje Salezijanci po vsem Vietnamu, bil je njihov duhovni voditelj. V teh 20 letih se je nabralo kar 6 kg pisem. Doma in v Vietnamu je bil vodnjak iz katerega so mnogi zajemali živo vodo salezijanske duhovnosti in misijonskega navdušenja. Njegovo srce se je ustavilo na njegov rojstni dan, 30. septembra leta 1999.

V Vietnamu ga še danes častijo kot misijonsko legendo. Imajo ga za patriarha, ustanovitelja vietnamskih Salezijancev in nič manj kot za vietnamskega don Boska.