Efeta! Odpri se!
Radijski utrip | 11.09.2012, 07:52 Blaž Lesnik
Vsi evangeliji poročajo o tem, da je bil Jezus blizu ljudem, vedno se jim je dajal na razpolago, in to ne samo bogatim in pomembnim, temveč ubogim. Ljudje, ki so v družbi neopaženi in neslišani, potisnjeni na rob dogajanja, so deležni Jezusove posebne pozornosti.
Najmanjši so največji, kajti ljudje ne obstajamo sami zase, sreča vseh je odvisna od vsakega njenega najmanjšega člena. Blagoslov evangelija in svoboda, ki ga ta prinaša, ne moreta biti namenjena samo nekaterim, temveč vsem. Kako je človek lahko miren in popolnoma srečen v izobilju, ko pa okoli njega toliko ljudi živi življenje bede in negotovosti?
Posebej v Markovem evangeliju dobimo vtis, da Jezus ne počiva. Ves čas je ljudem na voljo in velik tempo, v katerem se vse dogaja, nam daje občutek nezadržnosti in nujnosti širjenja dobre vesti, ki drami ljudi iz egoizma v solidarnost, iz obče anonimnosti v intimnost. Morda ni na nobenem drugem mestu v v evangelijih intimnost, ki jo živi Jezus kot učitelj in odrešenik vsega človeštva in vsakega posameznika, opisana bolj dramatično in slikovito, kot v današnjem odlomku. Zaustavimo film in si ga oglejmo še enkrat z veliko pozornostjo.
K Jezusu privedejo človeka, ki ga je zadela huda usoda. Verjetno je bil od rojstva gluh in ni mogel dobro razviti sposobnosti govora. Ne samo da ni mogel prejemati od sveta to, kar so lahko prejemali drugi, po vsej verjetnosti je bila njegova prizadetost vzrok odrezanosti od običajne človeške interakcije. Podobno zgodbo bolj ali manj doživljajo vsi, ki so prizadeti ali pa so drugačni od večine. Jezus se mu ves posveti, z dušo in telesom. Dobesedno! Dotaknil se ga je na mestih, ki so bila hroma, gluha, mrtva. S prsti, ki mu jih je vtaknil v gluha ušesa, je vstopil kot prvi gost, kot prva beseda toplote človeške skrbi in ljubezni: Efeta - Odpri se! To so besede, namenjene gluhonememu človeku, hkrati pa vsakemu njegovemu učencu: odpri se in v polnosti zaživi!
Jezus gre še dlje. S slino se dotakne mutčevega jezika. Kako natančno je to storil, tu ni opisano. Na nek način je očitno spravil slino iz svojih v usta v nemega človeka. Ni bolj intimne stvari od izmenjave telesnih sokov, ki pomeni nekakšno obliko istovetenja, poenotenja. To spominja na midraš o Mojzesovi smrti, ki je zavrnil smrt, razen če bi umrl tako, da bi ga Bog poljubil na usta. In Bog ga je uslišal.
Od takrat je človek spregovoril »prav«, verjetno je tukaj mišljeno »jasno«. Človek, ki v življenju ni izkusil globoke intimnosti, vsaj na nekakšen način, življenja ne more izgovarjati jasno, ker ga ni slišal in razumel. Jezus sam je izraz največje intimnosti med Bogom in človekom. Vsak učenec, ki se poglobi v to razodetje. bo vstopil v intimen odnos z Bogom in našel jasnost in izpolnitev.
RAZMISLI
Kako si se ti odzval na besedilo tega evangelijskega odlomka, si bil pozoren na njegove podrobnosti?
Kako razumeš Jezusovo željo, da bi bil skupaj z bolnimi in trpečimi, da največ svoje moči in nežnosti posveti ravno njim? Če si Jezusov učenec, kako ti v tem posnemaš svojega učitelja? Kako misliš, da tvoja skupnost v tem posnema Jezusa?
Vsak od nas je tudi malo in na različne načine prizadet, morda ne prav očitno, ali pa tudi. Prizadetost je navadno mesto največje osamljenosti, zavezanosti in hromosti. Mogoče ti je zaradi tega hudo ali nerodno. Spomni se, kako intenzivno se je Jezus dotaknil in ozdravil človeka ravno tam, kjer je bil najbolj ranjen. Tudi tebe se želi dotakniti in ti reči Efeta! Odpri se! Pogosto je mesto največje ranjenosti lahko mesto največje milosti. Tudi sam vidim, da je Bog do mene najbolj nežen v moji slabosti in se me kljub temu ljubeče dotika po ljudeh, ki čutijo z mano.
MOLITEV
Bog, naj čutim tvoj dotik v vseh, ki me imajo radi in naj jim vračam tvoje neskončno spoštovanje. Naj se odprejo moja ušesa neizrekljivim vzdihom tvojega Duha v meni in naj me napojita kri in voda iz strani Kristusa z njegovim silnim vstajenjem. Daj mi čutiti, kako se v moji nemoči izpolnjuje tvoja moč, ko stojim presenečen od življenja in tvoje ljubezni.
