Obvestilo pred vhodom v prostore ŽK Škofja Loka
Karitas: Tudi v Škofji Loki se število prosilcev povečuje
Sociala Petra Stopar
V oddaji Karitas smo tokrat predstavili delovanje Župnijske Karitas Škofja Loka. „Če enemu nekaj daš, sta vedno vesela dva“, pravi pregovor, ki ga je z nami delil vodja Milan Mur. Lani je tamkajšnja Karitas praznovala 20. obletnico obstoja.
Prvi spomini na dobrodelno dejavnost župnije in občine Škofja Loka segajo še v čas razpada nekdanje Jugoslavije, ko so farani pristopili na pomoč skupinam beguncev, ki so se tako kot še v nekatere dele Slovenije, zatekli v loško dolino. „Seveda pa so bile stiske že na domačem terenu,“ je dejala sodelavka ŽK Škofja Loka Mateja Gartner. „Ne skrbimo samo za Škofjo Loko, ampak tudi za del Poljanske in Sevške doline, tja do Reteč, tako da je naše območje res zelo veliko.“ Ob tem je spomnila na Minko Bizjak, prvo voditeljico Karitas, ki je s preudarkom sprejemala ljudi v stiski. „Ker ni samo to, da mu ti daš neko obleko, hrano. Predvsem je potrebna čustvena opora ljudem, nek zdrav razum, ki ti da misel, da te nekdo ne izkorišča, da ga ti zaznaš, da začutiš neko stisko, pa kako daš,“ je povedala Gartnerjeva.
ŽK Škofja Loka deluje na socialnovarstvenem področju v obliki pomoči in obiskov starejših, bolnih in invalidov, pa tudi pomaga otrokom iz socialno ogroženih družin. Zato je tako kot ostale Karitas tudi ona zbirala šolske potrebščine pred vstopom v novo šolsko leto. Sodelavci – trenutno je 40 prostovoljcev – zbirajo in delijo tudi hrano, obleko, obutev, stanovanjsko opremo, originalna in zapakirana zdravila, ortopedske pripomočke, kot so bolniške postelje ipd. Med prostovoljci je nekaj upokojencev, pa tudi mladih, „tako da imamo pokrite vse tri generacije, kar nas veseli, da se tudi mladi odločajo za delo pri Karitas,“ je dejal Milan Mur. Ob različnih akcijah jim pomagajo tudi skavti in drugi.
Kot ugotavlja Mur, čedalje več prosilcev pride po pomoč tudi iz urejenih družin, ki prej niso čutile nekega pomanjkanja, medtem ko jih danes na vrata Karitas pripelje izguba delovnega mesta. Veliko je tudi upokojencev. „Število prosilcev nam ravno zaradi teh dveh kategorij narašča, tako da so potrebe vedno večje,“ pojasnjuje. Zato mora ŽK vedno iskati načine zbiranja sredstev, drugi viri pa ostajajo sklad Evropske unije ter Škofijske Karitas. „Imamo to srečo, da še vedno uspemo zagotoviti tisto, kar potrebujejo naši prosilci.“
Po besedah Gartnerjeve so poleg plačila položnic in delitve hrane zelo potrebna tudi oblačila, ki jih, kot pravi, nikoli ne zmanjka. Z žalostjo na obrazu pa tudi ugotavlja, da je v Škofji Loki propadlo ogromno podjetij. „Ko prideš v industrijsko cono, se ti zdi, da je to zjutraj mesto duhov. In prav iz teh podjetij je veliko ljudi zaprosilo za pomoč.“
