Sprejem v Tucumanu
Veleposlanik v Tucumanu
Matjaž Merljak
Tucuman je lepa provinca na severu Argentine. Tudi tam je majhna slovenska skupnost, ki sicer ni formalno organizirana, a tudi pridno deluje. Dopisnica Jožejka Debeljak Žakelj poroča, da je tucumanski guverner José Alperovich povabil veleposlanike držav Evropske unije na tridnevni obisk province. Slovenski veleposlanik Tomaž Mencin je nekaj dni prej telefonsko izrazil željo, da bi se rad srečal s Slovenci, ki živijo na severu Argentine.
Slovenska šola Janeza Evangelista Kreka je prevzela pripravo srečanja. Inž. Ana Žakelj, ravnateljica šole in lic. Ivanka Žakelj, učiteljica, sta s pomočjo sester in bratov, poslali elektronska obvestila vsem dosegljivim rojakom.
In zbralo se nas je kar lepo število: okoli 60 ljudi, večina že potomci Slovencev, rojeni že v Argentini. Lep okvir druženju je dajal salón aristokratske vile na glavnem trgu San Miguel de Tucumán, kjer deluje provincijska turistična ustanova. Vilo nam je dal na razpolago ravnatelj te ustanove. Prostor je bil prijetno okrašen s slovenskimi šopki, na steni pa velik perspektivni zemljevid Slovenije.
V to prijetno vzdušje je prišel veleposlanik Tomaž Mencin s soprogo Darjo Zorko Mencin. Pozdravili smo ju z navdušenjem. Združili smo tudi proslavo ob 21-letnici neodvisnosti, zato sta učenca šole Mileva Strehar in Marko Lizarraga Muhic prinesla argentinsko in slovensko zastavo. Zapeli smo obe himni.
Napovedovalec Juan Pablo Rébola je v kastiljščini predstavil visokega gosta, nato jima je inž. Ana Žakelj v slovenščini izrekla dobrodošlico in orisala delovanje šole. Osnovnošolci so nam nato zapeli Mi se imamo radi pod vodstvom ge. Olge Žakelj.
Sedaj je bila dana beseda gospodu veleposlaniku. Govoril je o Sloveniji, o osamosvojitvi, o svojem delu v državah, kjer ima poslanstvo. Tudi o naših dolžnostih do Slovenije, in o tem, da smo poklicani, da argentinskemu okolju damo spoznati Slovenijo. Škoda, da je moral veleposlanik govoriti v kastiljščini, da smo ga vsi razumeli. Sledile so prelepe slike Slovenije, ki jih je pripravila ga. Darja. Nato se je razvila živahna debata o raznih političnih in konzularnih vprašanjih.
Inž. Jože Žakelj je v imenu skupnosti izročil darili - g. Tomažu tipičen tukumanski plet, ge. Darji pa bombonjero s sladkimi dobrotami iz sladkornega trsa, glavni tukumanski pridelek.
Po končanem uradnem delu smo se še dolgo zadržali pri osebnem pogovoru ob kavi in dobrotah, ki smo jih vsi prispevali.
G. Mencin se je imel priložnost, da se je srečal z raznolikimi ljudmi. Bili so 80-letniki: upokojeni univerzitetni profesor termodinamike Marko ter inž. Šircelj, ki je bil dolga leta glavni vodja železniških delavnic v Tafi Viejo, oba že rojena v Argentini. Bila je tudi hčerka starejšega občana Hreščaka. Sin in vnuk ge. Telič Muhič. Prava zanimivost je bila družina Čekada, ki je prišla od 500 km daleč, praktično skoraj z bolivijske meje. Omenim naj še nekaj priimkov, da ostanejo v arhivih: Draksler, Ferjančič, Cigale, Poberšnik, Strehar, Cotič, Rudolf, Šuklje, Boštjančič. Niso se mogli udeležiti druženja, pa so zavedni potomci Slovencev, duhovnika Urbanč in družina Tomšič. Udeleženci so bili navdušeni. Izrazili so željo, da se naj ponovijo taki obiski, ali vsaj tako druženje.
Rojaki so bili hvaležni g. veleposlaniku in gospe za tako lep in prisrčen obisk.
