FOTO: Slovenski dan v Montrealu

| 13.08.2012, 06:55 Matjaž Merljak

Slovenska skupnost, ki jo združuje župnija sv. Vladimirja v Montrealu, je tudi letos sredi meseca julija obhajala tradicionalni Slovenski dan na župnijski pristavi. Tokratni je nosil zaporedno številko 46.

Prvi Slovenski dan je bil v nedeljo 2. julija 1967. Takratni župnik g. Stanko Boljka CM je v župnijski list med drugim zapisal tole: »V Montrealu bo to prvi Slovenski dan, ko se bomo spomnili velike resnice, da nas veliko stvari loči, a eno nas bo vedno družilo: naša domovina … Nobene stvari na svetu ni, ki bi nam mogla narodnost spremeniti. Človek lahko zataji svojo narodnost, a mu to narodnosti ne spremeni. … Veselimo se tega, da smo Slovenci. … Naš narod je majhen po številu, a je velik po svojih pesmih, velik po srcu, velik po dobroti.«

Priprave na letošnje praznovanje, ki je bilo v nedeljo, 15. julija 2012, so se začele že pred nekaj tedni. Cerkveni pevski zbor in plesne skupine so pridno vadile in se tako pripravljale na slavje skupnost. Tudi na pristavi so začeli z urejanjem pred dobrim tednom: pokositi je bilo treba travo, počistiti lopo in okolico. Vzdrževanje plavalnega bazena zahteva čas, delo in védenje, kako in koliko kemikalij je treba dodati, da je voda čista in primerna za kopanje.

Veliko dela pa je ostalo za zadnje dni: nakup pijače in hrane za kosilo. Na napovedi vremenoslovcev se nismo ozirali. Pogum, dobra volja in pripravljenost delati in pomagati je pot k cilju.

Že v soboto, 14. julija, okrog poldan se je praznovanje začelo. Nekaj ur je bilo rezerviranih za mlajše za igrice in tekanje po »gradu« iz zračnih blazin. Sredi popoldneva so se začela tekmovanja v odbojki. Zvečer ob 6. uri je bila sv. maša. Po maši in še telesni okrepitvi se je tekmovanje nadaljevalo, da bi mogli podeliti še pokale. Kljub vročini so mladi igralci in igralke poleg veščine v igri pokazali tudi zavzetost in vztrajnost.

Začetek in središče praznovanja v nedeljo, 15. julija, je bila slovesna sv. maša ob 11. uri. Vodil jo je domači župnik Franc Letonja. Domači pevski zbor je za večjo ubranost in boljšo zbranost vseh navzočih že pred začetkom maše zapel. Velika lopa se je za mašo napolnila, v senci je bilo čutiti manj vročine. Sodelovanje je bilo zbrano in svečano.

Občudovanja vredna je spretnost kuharic ter mladih in starejših prostovoljcev, da so v kratkem času razdelili toliko kosil. Sploh ni bilo čutiti kakšne naglice.

Po kosilu smo se zbrali za kulturni program. Že začetek je bil slovesen. Vsi nastopajoči, člani plesne skupine v narodnih nošah, pevci z nageljni, so se zbrali pri križu in v sprevodu prišli pod lopo.

Z veseljem in ponosom smo prisluhnili slovenski in kanadski himni. Za vse rojake je še vedno prva domovina Slovenija, druga pa Kanada, kjer si zaslužijo in so si – povečini – spletli topla družinska ognjišča. Zato jim pač ne moremo zameriti, če v vsakdanjih pogovorih uporabljajo oba jezika - slovenščino in angleščino. Včasih zazveni celo simpatično.

Župnik Franc Letonja je izrekel pozdrav in dobrodošlico vsem navzočim. Cerkveni pevski zbor je zapel še nekaj izbranih pesmi. Sledil je nastop mlajših plesne skupine Marjetice. Lepo je videti mladi rod, ki pleše na slovenske viže, čeprav mlajši komaj kaj razumejo slovensko. Priznanje in zahvala učiteljicam in vzgojiteljicam. Hvala tudi muzikantom, ki so spodbujali plesne korake in nas vabili, da s svojim glasom podpremo njihovo pesem. Hvala vsem in vsakemu posebej, ki ste kot prostovoljci z vsemi svojimi sposobnostmi soodgovorno podarjali sami sebe in tako pokazali, kaj pomeni pravičnost v ljubezni, to je bila glavna misel govora.

 

---

Govornik je bil letos domači župnik Franc Letonja. Kratek povzetek govora:

Lani smo na Slovenskem dnevu slišali o prostovoljstvu in solidarnosti, ki naj krasita naše življenje. Ti dve lastnosti pa gresta kot z roko v roki s pravičnostjo v ljubezni. Cerkev v Sloveniji je letošnje leto posvetila socialni pravičnosti. Na pravičnost, ki mora izhajati iz ljubezni, nas spomni naslovna stran naših Oznanil. Pravičnost je tista notranja duhovna drža ali razpoloženje človeka, ki pomaga urejati medsebojne odnose tako, da ni omejevanja ali kratenja pravic. Ljubezen, kot nas jo uči Jezus, ta odnos napravlja boljši in človeka usmerja k večni dobroti, ki je Bog in se pri njem napaja, »kajti Bog je ljubezen«(1 Jn 4, 8).

Sveto pismo Stare in Nove zaveze govori tako o pravičnosti kot o ljubezni. Tako nam pove Stara zaveza, da je Bog v svoji zvestobi vir pravičnosti in ljubezni.

Nova zaveza postavi Boga kot vir ljubezni in pravičnosti. Jezus nam z zapovedjo naroča ljubezen do Boga in do bližnjega. Da bi bil odnos do Boga zaupen in rodoviten v dobrih delih in bi naši medsebojni odnosi odražali pravo spoštovanje, Jezus prosi Očeta, naj nas posveti v resnici.

Tako bomo imeli vedno dober in iskren odnos do vsakega človeka, kot so nas spodbudile letošnje šmarnice in bomo s svojim življenjem in delom priče pravičnosti in ljubezni. Sv. Vincencij govori tudi nam: »Naj nas Gospod navda s svojo neskončno krotkostjo, da se bo prelila v naše besede in dejanja, da bomo koristni in prijetni bližnjemu.«

Naš pesnik, Simon Gregorčič, (goriški slavček), v pesmi Daritev govori o pomenu darovanja življenja in dela za druge iz pravičnosti v ljubezni, ki osrečuje. Pesnik bralca spodbuja glede sreče: »Goreče išči drugim jo doséči,« da bi bila sreča nekaj, kar osrečuje oba: delitelja in prejemnika.

Dokler bo skupnost delovala po načelu pravičnosti v ljubezni, bo napredovala, se bodo člani radi in z veseljem družili.

Hvala za vsa vaša dobra dela in Bog vas živi!