Juhant: Vseevropski dan ne le spomin, ampak spraševanje vesti
Cerkev na Slovenskem | 27.08.2012, 22:30 Petra Stopar
V Uršulinskem samostanu v Mekinjah so ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov organizatorji slovesnosti posebno pozornost namenili spominu na prisilno mobilizacijo Slovencev v nemško vojsko med drugo svetovno vojno. Govorci so pozvali k prizadevanju, da se časi, ki so povzročili toliko gorja, ne bi več ponovili. Profesor na Teološki fakulteti Janez Juhant je v govoru zbranim postavil vprašanje, ali smo pripravljeni omogočiti žrtvam človeško sočutje in moralno zadoščenje.
Kot je dejal povezovalec programa Tone Ftičar, je dogovor med dvema totalitarnima sistemoma, nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo, 23. avgusta 1939 za seboj pustil krvavo sled. Ravno nacizem in komunizem v 20. stoletju sta bila namreč "odgovorna za milijone zaprtih, preganjanih in ubitih". Uršulinski samostan v Mekinjah pri Kamniku kot lokacija za slovesnost ni izbran naključno, je še dejal Ftičar, saj so njegovi zidovi "nema priča totalitarizmov, vojn in trpljenja 20. stoletja".
Osrednji govornik na nocojšnji proslavi je bil profesor Janez Juhant, ki je med drugim poudaril, da evropski dan spomina ni namenjen le spominu, ampak "urejevanju družbe in popravi krivic, ki so jih žrtvam povzročili omenjeni režimi". "Resnico bomo spoznali, če si bomo lahko pogledali v obraz ter se pogovorili in dogovorili o svoji preteklosti, da bi lahko z upanjem zrli v prihodnost in omogočili mladim, da živijo in preživijo," je povedal.
Kamniški župan Marjan Šarec je v pozdravnem nagovoru dejal, da je malo držav na svetu, kjer se mora tako majhen narod skozi vsa stoletja "krepko boriti za svoj obstoj". Zadnje dejanje tega je bilo po njegovem mnenju leta 1991, "ko smo dosegli svojo državo, ki pa bo uspešna takrat, ko bomo dosegli, da se noben totalitarizem nikoli več ne bo ponovil", je še povedal.
Direktorica organizatorja proslave, Študijskega centra za narodno spravo, Andreja Valič Zver pa je poudarila, da je bistvo totalitarizma nespoštovanje človekovega dostojanstva. "Naj takšno spominjanje na temne plati naše zgodovine pripomore k dvigu kulture, strpnosti, sočutja in spoštovanja med ljudmi," je še dejala.
Po mnenju predsednika društva Demos na Kamniškem Igorja Podbrežnika mora slovenska družba doseči soglasje, "kako zdraviti rane preteklosti, ki nas vedno znova bolijo" in tudi, kako presegati delitve, ki "nas slabijo in ogrožajo našo prihodnost".
Zbrane sta nagovorila še predsednik Društva taboriščnikov ukradenih otrok Janez Žmavc in predsednik Zveze društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941-1945 Leon Janežič. Kot je prepričan Žmavc, si vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov želijo pravično obravnavo vseh dogajanj ter dejanj posameznikov in organizacij.
Prisotni so si ob koncu lahko ogledali še krajši dokumentarni film o usodi prisilnih mobilizirancev z naslovom Vojakovo pismo, v video nagovoru pa sta prisotne pozdravila tudi evropski poslanec Tunne Kelam ter predsednik Platforme evropskega spomina in vesti Göran Lindblad. Slovesnosti so se med drugim udeležili predsednik vlade Janez Janša, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak, minister za obrambo Aleš Hojs, minister za notranje zadeve Vinko Gorenak, varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik in evropski poslanec ter predsedniški kandidat Milan Zver.
V Sloveniji in Evropi smo omenjeni dan spomina, ki ga sicer obeležujemo 23. avgusta, prvič obeležili leta 2009, ko je aprila Evropski parlament z resolucijo pozval k njegovi razglasitvi, slovenska vlada pa je temu pozivu sledila šele letos.
Slavnostni nagovor prof. dr. Janeza Juhanta
Resnica in žrtve
Prof. dr. Janez Juhant je v uvodu nagovora poudaril, da so revolucije in vzpostavitve totalitarnih sistemov plazovi, ki prekrijejo resničnost, ustvarijo mite in zabrišejo spomin, ki prekrije vse žrtve. „Iskanje resnice pomeni torej solidarnost z žrtvovanimi in vzpostavitev človeških razmerij. A spreobrnjenje k človeškosti je redkost in resnica nedolžnih zato ostaja skrita, zamolčana, odrinjena in s svojo bolečino kriči po človeškem usmiljenju in sočutju ter terja zadoščenje in spravo,“ je dejal.
Kot je nadaljeval, sta za pot do resnice odločilna obraz in čistost pogleda. „Brez osebnega in družbenega prečiščenja svojih usedlin preteklosti ne moremo izostriti pogleda. Dvigniti se iz ujetosti v trenutne osebne, tranzicijske in družbeno-ekonomsko-politične vsakdanjosti predpostavlja biti pripravljen na dialog s sočlovekom za iskanje globljih medčloveških razsežnosti. Resnico je treba pripovedovati, da bi presegli posledice zlaganosti, ki še vedno obvladujejo družbeno zavest, pravi Čeh Pavel Žáček. Ker so nam usta zaprli, smo se prepustili neobčutljivosti, nihilizmu in njegovim posledicam. Potlačene bolečine pa zaznamujejo tranzicijsko družbo s strahom in nemočjo. Žrtve se težko soočajo s svojo usodo, saj jim odkrivanje povzroča novo bolečino in tudi storilci ali z njimi povezani pripadniki oziroma nasledniki živijo v shizofrenem strahu, ki jih peha v pozunanjenost in stran od človeškosti. Posamezniki in narod pa tavajo, ne da bi si pogledali v obraz in si povedali resnico, ki bi nas osvobodila.“
Po Juhantovem prepričanju Vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov ni namenjen le spominu, pač pa urejevanju družbe in popravi krivic, ki so jih žrtvam povzročili omenjeni režimi. „Umestno je torej razmišljati o odnosu med resnico, človeškostjo, mirom in urejeno družbo.“
Totalitarni in avtoritarni sistemi so gradili zgolj na zunanjih okvirih in zato žrtvovali človeka
„Vsi ljudje so bili in ostajajo tako ali drugače žrtev, čeprav z različnimi posledicami. Eni z izgubo svobode in življenja ter drugih osebnih dobrin, drugi s kopičenjem le-teh za ceno osebnega zasužnjevanja in porivanja totalitarnega voza, a prav tako ob izgubi osebne svobode in lastnega dostojanstva,“ je izpostavil Juhant, ki omenja pomembnost dialoga in sodelovanja za iskanje resnice. „Resnica si utira pot le s človeškim dialogom, v katerem ljudje spregledajo svoje sebične interese in so sposobni iskati skupno pot ne le v izločanju drugega in brezobzirni tekmovalnosti, pač pa v sodelovanju, ki postaja vse bolj vprašanje preživetja človeštva.“
Teolog in filozof pri tem meni, da za rehabilitacijo žrtev, očiščenje dežele raznovrstnega nasilja, laži in prevar ter za ustvarjanje pogojev skupne človeške prihodnosti ni potrebna le osebna zavzetost, ampak tudi sistemski pogoji.
Kruta in nečloveška usoda mobilizirancev v nemško vojsko
Po Juhantovih besedah lahko v zamolčanih zgodbah o mobilizirancih le v Enciklopediji Slovenije zasledimo podatek, da so Nemci mobilizirali okoli 35.000 fantov s Štajerske, Koroške in Gorenjske, šele v samostojni Sloveniji pa je bilo lahko ustanovljena Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki kot krovna organizacija vključuje šest društev.
„Postavitev spomenikov padlim in pobitim je dokumentirana v knjigi. Med najpomembnejšimi je spomenik v Kranju, za katerega si je prizadeval pokojni Stane Istenič, pa v Celju, v Mariboru, Trbovljah, Zagorju, Žetalah in drugod, delno tudi v povezavi z drugimi borci. Podobno kot usode drugih žrtev totalitarizmov v širšo družbeno zavest le počasi prihaja tudi usoda teh žrtev, ki jo razkrivajo pričevanja, dokumenti in druga gradiva o usodi slovenskih fantov na frontah v Rusiji in Franciji, v ruskem in angloameriškem ujetništvu ter njihova kalvarija vračanja z osvobodilnimi vojskami prekomorskih, sremske fronte ter njihove odrinjenosti v povojnem režimu Jugoslavije ter težavah uveljavitve pravic tudi v samostojni Sloveniji – za mnoge žal, prepozno. O teh težavah priča zahteva po priznanju invalidnosti, pa zapleti ob urejevanju spomenikov“, je opozoril dr. Juhant.
Potem ko je povzel nekaj utrinkov iz zgodb mobilizirancev, je strokovnjak Teološke fakultete dejal, da so na Slovenskem nacisti in fašisti na eni ter komunisti na drugi strani sodelovali pri uničevanju Slovencev, svojih idejnih nasprotnikov. „Življenje človeka kot osebe ni imelo cene; posameznik je bil zgolj kolesje sistema. Ne nemški mobiliziranci ne drugi v nacizmu in v komunizmu niso šteli kot ljudje; bili so le številke z malo možnosti za preživetje.“
Žal nam (današnji) vseevropski dan še vedno sprašuje vest
Juhant se v komentarju na zakonodajo sklicuje na Jerneja Letnarja Černiča, ki pravi, da „sprejeta zakona iz leta 2009 'zanemarjata načelo, da morajo imeti vse žrtve enak status', saj je jasno, da po mednarodnih načelih in tudi po sodbi evropskega sodišča Kolk and Kislyiy versus Estonia velja isto načelo tudi za žrtve komunističnega nasilja. Pri zadnjem je svetovna politika zaradi boja komunistov zoper nacizem, žal, pogosto pogledala skozi prste, kar se pozna tudi v našem (pravnem) sistemu, kot ugotavlja Letnar-Černič ob presoji pravnih postopkov zoper Mitjo Ribičiča“.
„Ne le pravni sistem, tudi vzdrževanje totalitarnih metod v politični in medijski praksi ohranja nekdanje žrtve in ustvarja nove. To s(m)o ne le v bivšem režimu označeni razredni sovražniki, pač pa posebno odločilni osamosvojitelji kot pokojni Jože Pučnik in vsi drugi tedaj in sedaj delujoči entuziasti, ki navkljub temu verujemo v demokratično Slovenijo“, meni Juhant.
Svoj nagovor pa je profesor sklenil z besedami, da bomo resnico spoznali, „če si bomo lahko pogledali v obraz in se pogovorili ter dogovorili o svoji preteklosti, da bi lahko z upanjem zrli tudi v prihodnost“. Zato so po njegovem prepričanju dnevi spomina žrtev ne le opomin, pač pa dragoceno spraševanje vesti posameznikom in skupnosti o naši preteklosti in s tem o prihodnosti, da bi namreč lahko sploh živeli in preživeli.
