Odmik in usmiljenje

| 22.07.2012, 09:18 Blaž Lesnik

Današnji odlomek govori o vrnitvi apostolov s poslanstva, ki jim ga je dal Jezus. Po dva in dva jih je poslal delat to, kar je sicer sam počel, oznanjal prihod božjega kraljestva. Odlomek predstavi Jezusa kot mentorja, učitelja, ki mu njegovi učenci poročajo o svojih izkušnjah, mu pripovedujejo svojo zgodbo. Kaj ta podoba Jezusa lahko pove nam?

Jezusu lahko pripovedujemo o svojem življenju, delovanju, mišljenju. Življenje dobiva določeno smer in obliko s tem, ko ga pripovedujem. Ko svojo zgodbo delim z drugim, to ni več samo moja zgodba, ni več samo moje življenje, temveč se zrašča z zgodbo poslušalca. Ko je moj poslušalec Jezus, se zgodba zrašča z njegovo zgodbo in se preko njega vrača v izvor vseh zgodb, v Boga.

Biti med ljudmi in se razdajati ljudem je pomembno, a tega ne moremo početi, če ne gojimo sposobnosti odmika od drugih, če nismo sposobni počitka. Današnji čas je v tem smislu res pravi izziv, ves čas smo drug drugemu na videz na razpolago, bombardirani smo s preobiljem informacij in zgodb, neprestano smo obdani z mnogimi površinskimi odnosi in znanstvi. Jezus svoje učence iz velike dejavnosti in intenzivnega doživljanja pošlje v v samoten kraj. Kraj samote in počitka je pomemben kraj regeneracije, ne samo telesa ampak tudi duha. Svet in svoje življenje spoznavamo na drugačen način, ko smo zunaj svojega običajnega sveta odnosov. Potrebno je vzpostaviti stik s samim sabo, preden smo ga spet sposobni vzpostaviti z drugimi in obratno.

V odlomku vidimo, da ob tej priliki niso prišli do počitka niti Jezus niti njegovi učenci. Pritisk nanje je bil namreč zelo velik. Se zgodi, a to ne zmanjša potrebe po tem, da iščemo počitek in samoto, ki ju sicer nujno potrebujemo. Bodimo pozorni na Jezusovo čutenje ob tem, ko si je odtegnil počitek. Čutil je usmiljenje do množice ljudi, ki je šla za njim in jo je zaznaval kakor čredo brez pastirja. Poglejmo, kaj pomeni beseda grška „splaknizomai“, ki je v našem besedilu prevedena kot usmiljenje. Beseda pomeni, da jih je Jezus začutil v svoji najgloblji notranjosti, dobesedno, „z notranjimi organi“. To pomeni, da je imel do njih sočutje in da se ga je dotaknila njihova zgodba do te mere, da so postali del njega samega. Jezusov počitek je od tega trenutka nerazdružljiv od počitka množice, ki mu neutrudno sledi, da bi slišala njegov nauk. Jezus jih je začel marsičesa učiti, pripoveduje evangelist Marko.

Če smo pozorno poslušali zgodbo iz našega odlomka, se nas je lahko dotaknila pripoved o Jezusovem sočutju. Jezus je s sočutjem poslušal svoje učence in njihova zgodba je postala tudi njegova, ko je začutil njihovo utrujenost. Končno, Jezus vidi množico ljudi, ki mu sledi, ob njej pa se razodene Jezusovo najgloblje bistvo, sočutje, zato jim s svojim naukom priskrbi mir, ki ga iščejo v njegovi navzočnosti in njegovem nauku. Marsikaj jih je učil, pravi Marko in marsikaj nas uči tudi po tem odlomku. Pustimo, da njegova zgodba postane del naše.

RAZMISLI

Ali kdaj pripoveduješ svojo zgodbo Jezusu? Kaj spoznavaš iz nje in kaj misliš, da po njej Bog čuti do tebe?

Ali znaš v svojo zgodbo vključevati tudi samoto in počitek? Ali gojiš do sebe podobno sočutje, kot ga do tebe goji Jezus?

Kdo so ljudje, ki so najmočnejši del tvoje zgodbe, ki te dopolnjujejo in gradijo. Ali je tudi Bog del tvoje zgodbe? Na kakšen način?

MOLITEV

Jezus, ki poslušaš naše zgodbe, naj prisluhnem tudi jaz tvoji, naj se dotakne in me premakne, me spremeni in prerodi v človeka po tvojem srcu.