Počitniška reportaža - 4. del

Slovenija | 24.06.2012, 02:32

Prost dan po ogledu Valencije so nekateri izkoristili za obisk srednjeveškega mesteca Morella, drugi za ogled Barcelone, tretji pa smo ostali v počitniškem naselju ter se namakali v bazenih ali v morju.

Radijci smo z nekaterimi počitnikarji igrali odbojko, kar nam je hitro prišlo v navado. Običajno smo začeli malo pred šesto uro zvečer, se po dveh urah prepoteni vrgli v morje, pozdravili zahajajoče sonce in odhiteli na večerjo. Tudi po večerji nismo nikoli mirovali. Sredin večer je bil rezerviran za predstavo Pred nebeškimi vrati. Sveti Peter, angeli in tisti, ki so bili poklicani pred vrata raja, so imeli že popoldne precej dela. Predstava, ki se je rojevala po zamisli Marjana Buniča, je dobila končno podobo šele na odru, ko je šlo zares. Izkazalo se je, da tudi nebeščani včasih podležejo mikom tega sveta, zato se je vse skupaj začelo malo po deseti uri. Zaradi neke, gledano z očmi večnosti nepomembne nogometne tekme, se je tudi v nebesih čas ustavil.

Pred nebeškimi vrati

Sobe našega hotela se odpirajo s plastičnimi karticami, ki jih vložiš v režo nad kljuko na vratih. Potegneš in ko zasveti zelena lučka, vrata odpreš. Za nekatere je to kar zahtevno opravilo, saj ne smeš zamuditi pravega trenutka, sicer ostaneš na hodniku. Včasih tudi koda ni pravilno vnesena in takrat moraš na recepcijo, da ti pomagajo. Tudi Sveti Peter, ki se je v dveh tisočletjih tako navadil ključev, da brez njih ne more, se je ta večer poštena namučil, da je odprl nebeška vrata. Pri tem je nejevoljen spraševal Boga, ali res ne gre drugače, kot da tudi v nebesih sledijo razvoju tehnike. Ker precej težav ima s tem in samo angelom se lahko zahvali, da stvari potekajo, tako kot morajo. Vsak dan ima v rokah nov seznam in čaka, da pridejo pred njega vsi ki, ki se jim je iztekel čas na zemlji.

Tudi tokrat ni čakal prav dolgo. Z desne je prišel sključen starček, ki je umrl zaradi alkohola. Ni se preveč napil, če ste tako mislili; povozil ga je tovornjak, ki je prevažal pivo. V čakalnici pred nebeškimi vrati se mu je kmalu pridružil mladenič, ki je padel z motorjem. Zapletla sta se v pogovor in izkazalo se je, da je starček precej naglušen. Mladenič je zgovornemu starčku odgovarjal kratko in odrezavo, ta pa je slišal nekaj povsem drugega, sploh pa ne, kaj je povedal motorist. Pri tem se je včasih ujezil, drugič zmajal z glavo ter sem in tja modro pritrdil fantu, ki se je očitno bal srečanja z nebeškim vratarjem.

Dobrodušen in ostarel apostol je stopil prednju, ju pomiril in poklical angela, da sta ju pospremila v nebeško kraljestvo.

V čakalnico je prišel tudi zakonski par, kmečka ženica in gospodar. Nista se mogla zmeniti, kdo je bil kriv za nesrečo. Ali sta se peljala po levi ali po desni, se iz pogovora ni dalo razbrati. Ker sta imela časa na pretek, sta razkrila lep del svoje preteklosti; celo o sosedi, vdovi, smo izvedeli marsikaj zanimivega.

Za hip se je pred nebeškimi vrati znašla tudi Adriatika, saj je med operacijo v Kliničnem centru za trenutek izgubila zavest. Ko sta se s Svetim Petrom na vratih zapletla v pogovor, je "prvaka med apostoli" prepričala, da sta skupaj zapela. Kmečka ženica ni pomišljala, pod roko je prijela svojega moža in zavrtela sta se ob poskočni melodiji.

Peter je Adriatiko prepustil zdravnikom pri operacijski mizi, medtem se je v čakalnici znašla blondinka. Spomnila se je, da je bila nazadnje pri frizerju, s slušalkami v ušesih, in je ponavljala "vdihni, izdihni". Nekaj časa so vsi trije nemo strmeli predse. Jezik se jim je razvezal šele, ko je pred nebeška vrata prišel nogometaš, ki je iskal žogo. Prepričan je bil, da ne more biti nikjer drugje kot v nebesih, saj ni padla nazaj na igrišče. Ko se je Sveti Peter odpravil iskat žogo, se je nogometaš zapletel v pogovor tako s kmečkim parom kot z blondinko. Zlasti slednji smo z zanimanjem prisluhnili in jo pomilovali, ker je vsak večer hodila spat z mokro glavo. Od svoje zlate ribice se je pred spanjem redno poslovila s poljubom ... Nogometaš jim je še "zatežil" s svojim znanjem vragolij z žogo, a očitno, jih to ni prav dosti zanimalo, čeprav so sodelovali z njim. Ko mu je Peter zagotovil, da žoge ni v nebesih, se je pobral nazaj med navijače.

Pred nebeška vrata sta prišla še pijančka; po krajšem pogovoru ju je Peter spustil noter.

Pred nebeškim vratarjem pa se je že znašel Dario s svojim estetskim čutom za dekoracijo, tako na zemlji kot v nebesih. Njegov dan sicer še ni bil določen, le "firbec" mu ni dal miru, zato je prišel pogledat, če je kaj zanimivega. Petra je skušal prepričati, da bi se dogovorila za kakšno kulturno izmenjavo. Predlagal mu je svoj "performans", ga skušal celo izvesti, a ko ga je nebeški vratar trdo prijel, se je raje odpravil k svojemu občinstvu na zemljo.

Sveti Peter je ta večer pričakoval še nekoga: šoferja Lojzeta, ki je imel šestdeseti rojstni dan. Pogledal je, kdaj je na seznamu in ko ga v zapiskih do leta 2020 ni našel, mu je obljubil, da bo njegov dan, ko ga bo zagledal, prestavil na kasnejši datum.

Romarski dan

God Svetega Alojzija, 21. junij, smo izbrali za romarski dan ter ga povezali s postom in molitvijo za Slovenijo ob njenem rojstnem dnevu. Obiskali smo gričevnat svet, ki se dviga za ravninskim predelom v bližini Valencije. Čim smo se začeli vzpenjati proti mestecu Segorbe, ki se nahaja morda štirideset kilometrov od obale, so izginili nasadi pomarančevcev; nadomestile so jih oljke. Povsod, kjer je bilo v kamnitem svetu mogoče najti zaplate rodovitne prsti, rastejo oljke ali mandljevci. Sredi tega valovitega sveta stoji nekdaj utrjeno mestece Segorbe, že v antiki sedež škofije, sicer pa eno od središč, kjer pridelujejo oljčno olje. Zaradi ozkih ulic, je krajevna policija spremljala po dva in dva avtobusa do središča mesta in prazna vozila pospremila na parkirišče zunaj njega. Ko smo se zbrali in napolnili baziliko Marije vnebovzete, smo imeli mašo.

Stolni župnik s svojimi pomočniki se je odločil, naj bo bogoslužje čimbolj slovesno. Peta maša s kanjenjem nam je dala prazničen občutek in romarski značaj dnevu. Ostalo nam je nekaj časa, da smo si ogledali stari del mesta z ostankom obzidja, se seznanili s praznikom, ko se množica bikov v spremstvu konjenikov požene, po eni izmed glavnih ulic. Zatem smo nadaljevali romarsko pot še višje v hribe, k voltini v kateri je Marijino božjepotno svetišče.

Marija iz svete votline

V hribovitem svetu severozahodno od mesteca Segorbe se na pobočju nad osemsto metrov visoke vzpetine nahaja votlina, v kateri preprosta reliefna Marijina podoba že več kot pol tisočletja privablja romarje iz Valencije pa tudi drugih španskih pokrajin. V ta kraj smo se napotili, da bi zmolili rožni venec, zapeli litanije Matere Božje in v tihi osebni molitvi prosili za našo domovino, pa tudi zase, za svoje bližnje in vse, ki so potrebni pomoči. Sredi vročega popoldneva smo se ustavili daleč od poseljenih krajev. Romarska hiša na vhodu in ostrešje svetišča sta nam dala vedeti, da smo prišli prav. Ker nismo imeli časa na pretek, smo se počasi zvrstili skozi vhodna vrata prek manjšega dvorišča v svetišče, podobno podzemni kapeli na Socerbu pri Črnem Kalu. Po stopnicah smo se spustili v globel, ki se spodaj nekoliko razširi. Na dnu je kapela z milostno podobo Device iz svete votline.

Hlad voltine in njena proprostost sta nas spomnila na to, da so sem prihajali ubogi prebivalci te dežele, bolni in trpeči, preizkušani v raznih stiskah ... Sem jih je pripeljala vera v Nebeško Mater in zaupanje v njeno priprošnjo. To ni kraj razkazovanja, ampak kraj molitve in pokore. Pozoren obiskovalec lahko hitro odkrije, da so ljudje na ta kraj prihajali in še prihajajo večinoma peš. Ko stopiš do poraščenih predelov hriba, opaziš dobro označene romarske poti, ki vodijo do votline iz različnih smeri. V strmini sosednjega hriba je razporejenih petnajst postaj s podobami posameznih desetk rožnega venca. Na hribu nad votlino pa stoji Kalvarija, do katere vodijo postaje križevega pota. Prvo in zadnje postaje ponazarjajo prizori s figurami v nadnaravni velikosti. Z vrha Kalvarije lako opazuješ valovito pokrajino, poraščeno z redkimi borovci, pritlikavimi hrasti, brinjem in drugim zimzelenim rastlinjem. V daljavi uzreš morje, kot da bi s Svete Gore prek Solkanskega mostu strmel na Tržaški zaliv. Tudi okolica je pripomogla k temu, da je bilo naše romanje res pravo romanje.

Večer narodnozabavnih viž za slovo

Preostala nam je le še pot domov in ker je bil dan izredno lep, smo nekaj ur pred večerjo izkoristili za skok v morje. Večer je hitro minil in pred nami je bil še zadnji dan radijskih počitnic na Obali pomarančnega cvetja, ki smo ga izkoristili vsak po svoje. Še zadnjič smo imeli sveto mašo v dvorani Evropa. Kdor je želel, je po maši lahko kupil radijsko polo majico. Ta dan smo imeli še zadnjo priložnost, da obiščemo največji "spa" center z morsko vodo v Evropi. To smo nekateri tudi storili. Manjša skupina počitnikarjev je medtem obiskala star cistericijanski samostan Pobled, kjer so pokopani aragonski kralji. Še zadnji obisk obale, trgovinic v naselju, pa tudi večerje in napočil ja čas za slovo. Zbrali smo se v odprtem kopališkem predelu hotela, kjer se je kmalu po deseti uri zvečer oglasila slovenska pesem. Harmonikar Boris, kitarist Marjan in pevka Vida so nam pričarali vzdušje, primerno prazniku Slovenije, ki se nam bliža. Pari so se zavrteli po plesišču, kjer je kmalu zavijugala tudi kača poskakujočih počitnikarjev. Tako je minila zadnja, dokaj kratka noč in zgodaj zjutraj smo tisti, ki še nismo pospravili svojih sob, na hitro spakirali, skupaj z ostalimi odnesli kovčke vsak v svoj avtobus in po zajtrku krenili proti Barceloni, od koder smo po opoldanski maši nadaljevali pot proti Provansi.