Počitniška reportaža - 2. del

Dogodki | 21.06.2012, 19:15

Nov - za nekatere delavni, za nas pa počitniški - teden smo začeli s sveto mašo v dvorani Evropa. Ta se nahaja deset minut hoda od hotela Gran Duque v kraju Marina d’Or v Španiji. Namenjena je različnim dogodkom od seminarjev in koncertov do poročnih večerij in bogoslužnih srečanj. V teh dneh nam služi za vse skupne dogodke.

Prostorna dvorana z udobnimi oblazinjenimi stoli, lestenci in neonsko razsvetljavo, oder z vso potrebno opremo. V primerjavi z dvorano, v kateri smo imeli srečanja na trajektu, je to pravo razkošje. Za tiste, ki težje hodijo, je pot do tja kar naporna, drugim sprehod samo koristi. Naj omenim le obilen zajtrk, ki si ga lahko privoščimo od pol osme ure naprej. Hrana za vse okuse tako pri zajtrku kot večerji je na voljo na samopostrežnih pultih. Tudi pijače, s katero si postreže vsak sam, pri večerji nikoli ne zmanjka.

Zakulisje X-traktorja

Po prvi maši v dvorani je začel nastajati počitniški večer, ki je med samo izvedbo dobil ime X-traktor znamke Ognjišče. Nastopajoči iz vrst počitnikarjev so prišli s svojimi predlogi in večer je dobil prve obrise. Vsakega naj bi predstavili s kratkim "filmskim prizorom", odigranim v živo. Niti je imela v rokah žirija, ki je medtem oblikovala svoj del oddaje. Hišnik, odgovoren za dvorano, je budno spremljal dogajanje in se z navdušenjem odzval na vsako željo. "Tu rabimo še en mikrofon ... in enega za strokovno žirijo ... ne, tri bi potrebovali!" Postavil je še drugo in tretje stojalo za mikrofon, ponosen, da lahko pokaže, kaj vse imajo. Stojali za note je imel še zapakirani. Verjel je, da bo večer nekaj posebnega.

Voditeljica oddaje si je pridno zapisovala vse, kar bi prišlo prav, in tako smo pričakali večerno generalko. Ta je bila skrajšana iz dveh razlogov. Ko smo prišli pred vrata dvorane, so bila zaprta. Publiko pa je dež predčasno potisnil v dvorano. In se je začelo ... Kaj in kako pa na drugem mestu.

Čez dan smo lahko odkrivali, kaj nam ponuja počitniško naselje. Sam hotel ima notranji in več zunanjih bazenov, kjer so svoj prostor našli vsi tisti, ki si želijo spočiti. Sladka voda v bazenu, ležalniki, senčniki in bar v neposredni bližini. Tisti, ki prisegamo na morje, smo šli na obalo. Dolga peščena plaža z mivko, ki se te prime, ko si moker, sicer pa se je hitro otreseš. Nepogrešljivo igrišče za odbojko in prav prijetni valovi, ki se ob običajnem vremenu komaj opazno dvigajo in padajo in nazadnje razlijejo po mivki. Tudi morsko dno je peščeno, le sem in tja poraščeno s šopi morske trave. Morje je prijetno toplo in nekateri se vržejo v valove tudi v večernih urah. Večerja se začenja šele ob osmih zvečer, saj so Španci navajeni sedeti pri jedi dolgo v noč. Res je tudi, da zemljepisna širina pripomore k temu, da sonce zaide občutno kasneje kot v Sloveniji.

Delta reke Ebro

Nekateri počitnikarji so 18. junij izkoristili za ogled naravnega parka, s katerim je Španija pred tridesetimi leti zavarovala porečje reke Ebro tik pred izlivom v morje. Obiskovalci občudujejo rastlinstvo in živalstvo enega največjih mokrišč v tem delu Sredozemlja. Ebro se je pred izlivom na široko razlila po prostrani ravnici in izoblikovala številne rokave, lagune, zatoke z otočki, močvare ... Kmetje so to naravno danost izkoristili in ponekod zasadili riževa polja, drugod sadno drevje ... Tudi zelenjava odlično uspeva na tem območju. Naši radijci so se z ladjico popeljali do izliva reke, si ogledali akvarij, v katerem so zbrane ribe, dvoživke in druge vodne živali, ki jih najdemo v narodnem parku ... Z ogledom so bili zadovoljn. Nekateri so sicer pričakovali malo več, a Španci želijo za čim višjo ceno prodati, kar imajo ... Slovenci svojih mokrišč in zatokov še ne znamo predstaviti na tak način ...

Marsikaj zanimivega se zgodi tako v hotelu, kot na plaži ali pri bazenih. Že prvi dan so se nekateri pošteno prepražili. Hotel je sicer precej nov, vendar ne brez presenečenj, ki so kruta za tiste, ki jih doživijo, za druge pa popestritev dneva. Nekateri so imeli težave s sistemi za hlajenje sob. Hudo je tudi, če nekdo za pol ure obtiči v dvigalu med dvema nadstropjema ali se ob enih ponoči zaklene na balkon in to brez telefona v žepu.

Valencija

Četrti dan počitnic je zaznamoval obisk Valencije. Na pot smo krenili po zajtrku. Že zjutraj je kazalo, da bo dan hladnejši in deževen. Z avtobusnih sedežev smo lahko občudovali pokrajino, ki je za novega obiskovalca nepričakovano precej hribovita. V obmorskem pasu se nekateri vrhovi dvignejo na osemsto metrov in več. Peščena kamnina je poraščena z grmičevjem, visoko travo in redkim pritlikavim drevjem. Kjer so neurja sprala preperel peščenjak in pesek odplaknila v nižine, se je nabrala rodovitna rdeča prst, ki ob primerni količini vode bogato rodi. Domačini so zato že v davnini izkoristili vsak košček ravninskega dela pokrajine. Tako smo na levi n desni lahko opazovali včasih majhne, drugič pa nepregedne nasade pomarančevcev, ki so nas spremljali vso pot do Valencije. Sem in tja na drevesih lahko opaziš osamelo pomarančo, ponekod ležijo sadeži v jarku za namakanje, zlato rumeno obloženih vej pa ni videti, saj je sezona obiranja pomaranč mimo. Bližje Valenciji so nasade pomarančevcev zamanjala polja zelenjave. Žal se v to rodovitno ravnico počasi zajeda mesto in nekoč ponosen kmet danes strmi v bloke, ki se razraščajo po bližnjih poljih.

Obisk starega mestnega jedra

Mesto samo je razpotegnjeno ob morski obali in proti notranjosti. Deluje sproščeno in zračno. Obrobje te sicer ne pritegne. Pozornejši smo postali, ko smo se peljali mimo obnovljenega stadiona nogometnega kluba Valencije, pri katerem je pred leti igral Zlatko Zahović. Kmalu zatem smo prispeli do obrežja nekdanje reke Turie, ob kateri je zraslo staro mestno jedro. Reko so pred desetletji speljali mimo središča mesta, staro strugo pa namenili parkom, igriščem, lepo oblikovanim vrtovom ... Starim mostovom so dodali še nekaj novih ... Prek njih se pripeljete ali pa pridete peš do stare obmorske prestolnice, ki je ponekod ohranila srednjeveško podobo, v glavnem pa je zrasla v devetnajstem in dvajsetem stoletju.

Pred ogledom nekaterih znamenitosti Valencije smo imeli sveto mašo v katedrali, posvečeni Marijinemu vnebovzetju. Tik ob njej je bazilika, prav tako posvečena Mariji - Devici nemočnih. Svetišče, v katerem kraljuje oblečen kip zavetnice mesta, ima izredno lepo s freskami poslikano kupolo, je pa prava kapelica v primerjavi s stolno cerkvijo. Ko smo med rahlim deževjem prišli do katedrale, je v baziliki potekal sveta maša. Nekateri smo si vzeli par trenutkov in vstopli tudi v ta sveti hram. Par minut zatem smo oblečeni v počitniške majice napolnili veličastno katedralo. Tokrat so namesto električnih orgel zadonele prave in po cerkvenih ladjah se je razlila slovenska pesem. Tudi svetišče samo je za slabo uro postalo dom naše radijske družine, v katerega smo povabili svojega Stvarnika, Odrešenika in Nebeško Mater.

Kapela Svetega keliha

Bogato okrašena cerkev se ponaša z velikim glavnim oltarjem, v katerem je na sredini tabla s podobami iz Marijinega in Jezusovega življenja. Pozornost mnogih je pritegnila kapela Svetega keliha. Za predprostorom se odpre kapela z visokim ravnim stropom, brez razkošnega okrasja, vsa v ilovnatosivi barvi. Na oltarni steni je nekakšen relikvijarij, v njej kelih s Presveto rešnjo Krvjo. Na stranskih stenah sta dve veliki reliefni podobi, prav tako v sivem odtenku, ki govorita o njenem nastanku. Ljudje so drug za drugim prihajali v kapelo, se ustavili, zmolili kratko molitev ... Skoraj vsak je želel narediti tudi posnetek tega kraja. Nikjer pa ni bilo sledu o tako imenovanem "svetem gralu", ki polni domišlijo kvazi zgodovinarjev in prirejevalcev Jezusovega življenja.

Maši je sledila skupinska fotografija vseh počitnikarjev na Marijinem trgu pred katedralo, zatem smo po skupinah odšli na ogled mesta. Njegov utrip smo med drugim začutili na velikanski mestni tržnici, na zunaj okrašeni z mozaičnimi ploščicami. Bogato obložene stojnice so na svoj način govorile o jedilniku te dežele, ki da veliko na začimbe. Vsakovrstne ribe, sveže goveje meso, suhomesni izdelki, siri, olive, sredozemsko sadje - sveže in posušeno, zalenjava in začimbe s kupi žafrana ... Trgovci in trgovke so včasih pripravljeni tudi na pogajanje o ceni. Ogledali smo se še nekaj veličastnih stavb med drugim mestno hišo, glavno pošto, trgovsko zgradbo, kjer so včasih preprodajali svilo, železniško postajo in areno za bikoborbe. Pri ogledu so nas spremljali naši vodiči, kar pa ni bilo po godu domačim turističnim delavcem, saj so pri taki množici obiskovalcev Valencije ostali praznih rok. Zatem smo napolnili bližnje trgovinice in lokale. Vsaj lastniki slednjih so imeli nekaj od nas.

Valencija novega tisočletja

Spet smo bili na avtobusih in se zapeljali še nekaj kilometrov vzdolž osušene rečne struge proti morju. Pozdravila nas je veriga mogočnih modernih stavb iz jekla, betona in stekla. Pravo Mesto znanosti in umetnosti! Naročilo, o katerem arhitekti le sanjajo! Pod njega se je podpisal domačin Santiago Calatrava. Nastalo je mesto s planetarijem, hišo eksperimentov, akvarijem, kinodvoranami, muzeji, oceanografskim razstaviščem ...

Posamezne stavbe futurističnih oblik obdajajo zelenice, koncertne ploščadi, bazeni in v ozadju parki s sprehajalnimi in kolesarskimi potmi. Te vodijo do izliva nekdanje reke, kjer je postavljeno dirkališča formule 1. Peljali smo se tik ob stezi, kjer so postavili glavno tribuno. Delavci so pometali cestišče, po katerem bodo ta konec tedna drveli vozniki formule 1 in merili moči za Veliko nagrado Valencije. Priprave na veliko tekmo so nam preprečile, da bi si ogledali še pristanišče jadralcev "Ameriškega pokala". Polni vtisov smo se odpravili nazaj v naše počitniško naselje.

Kakšen je bil peti dan?

Bil je večer in bilo je jutro, peti dan naših radijskih počitnic. Nekaj avtobusov je že zjutraj odpeljalo na pot proti Barceloni. Katalonska prestolnica je privlačna za vsakega, ki občuduje umetnost, kulturne spomenike, svetišča ... premami pa tudi ljubitelje nogometa. Ena skupina je med drugim obiskala nogometni stadion "Barse". Ostali so si medtem ogledali znamenitosti Gaudijevega mesta z njegovo katedralo, kjer bomo imeli mašo v soboto. Trije avtobusi pa so sredi dneva odpeljali počitnikarje na ogled srednjeveškega mesteca Morella, ki ga na vrh priklepa obzidje s številnimi mestnimi vrati.

V počitniškem naselju pa je medtem nastjal nov zabavni večer z naslovom Pred nebeškimi vrati.