GOD ob dnevu begunca 2012
| 19.06.2012, 19:00 Matjaž Merljak
V junijski oddaji Gradimo odprto družbo GOD smo objavili komentar ob dnevu begunca (20. junija), ki ga je napisal, direktor Jezuitskega združenja za begunce Slovenije, dr. Robin Schweiger in mu dal naslov Ženevska konvencija ZN o statusu begunca še danes aktualna v Evropi: Med solidarnostjo in ravnodušnostjo na evropskih zunanjih mejah. V oddaji ste tudi slišali različne novice z begunsko tematiko iz domovine in tujine.
1. Dan begunca – čas za razmislek
Tudi letos si ob dnevu begunca postavljamo vprašanja, ki so gotovo neprijetna za vse nas – tako na osebni ravni, kakor tudi na ravni slovenske in evropske družbe. Ta vprašanja naj nas prebudijo za akcijo, za (trajno) rešitev že tolikih begunskih kriz po svetu.
Evropa se sooča z dvema žariščema skoraj pred svojimi vrati, če se izrazim simbolično. Končal se je konflikt v Libiji, a zaskrbljujoča je situacija na Bližnjem vzhodu ter na afriškem rogu. Konflikt v Siriji se še ni pomiril in ni se še našla pravična politična rešitev. Iz Somalije in Eritreje pa mnogi želijo priti na mnogotere načine priti v Evropo. Potreba po preseljevanju (resetlement) pa je še vedno aktualna, saj mnogi so blokirani v begunskih taboriščih v Severni Afriki in drugod.
Trenutno je v Evropi najbolj na udaru prav grška-turška meja, kjer ljudje želijo preko Grčije priti v druge evropske države. Prav zaradi tega, so se Grki odločili začeti graditi zid, da bi omejili dotok ljudi. Žalostno je, da kdo sploh pomisli, da bo z zidovi ustavil val beguncev in migrantov. Slutimo, – morda tudi vemo – da so begunci in prosilci za mednarodno zaščito ambasadorji mnogih krivic in trpljenja v svetu; krivičnih struktur in težkih ekonomskih situacij; (dolgotrajnih) vojaških konfliktov in okoljskih katastrof. Potrebno je reševati vzroke zakaj ljudje zapuščajo svojo domovino ter svoje domove.
Ženevska konvencija Združenih narodov o statusu begunca (1951), ki je lansko leto praznovala 60. letnico sprejetja, je bila izraz tistega časa in predvsem boleče izkušnje druge svetovne vojne. Ta konvencija pravi, da je begunec oseba, »ki pobegne iz matične države iz utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, in ki zaradi takšnega strahu ne more ali noče uživati zaščite te države ali se vanjo vrniti«. S to konvencijo so se države zavezale, da bodo pomagale ljudem, ki bežijo pred različnimi grožnjami, preganjanji in si želijo miru.
Mnoge države po svetu so to konvencijo podpisale, a Libija v kateri je potekal vojaški konflikt, je ni podpisala. Zato je lahko delala, kar je hotela. Mnogi begunci so bili blokirani v tej državi in doživljali pravi pekel. Hvala Bogu stvari so se spremenile, a mnogi še vedno čakajo na ugodne vremenske razmere za prehod čez Sredozemsko morje v Italijo ali na Malto.
Marsikdo misli, da večina beguncev prihaja v Evropo, a to ni res. 85% beguncev živi še vedno v državah v razvoju in ne v Evropski uniji. Visoki komisar ZN za begunce g. Antonio Guterres je že večkrat poudaril, da naj Evropska Unija pokaže več solidarnosti. Kot primer je navedel Južno Afriko, ki je samo v enem letu sprejela enako število prosilcev za mednarodno zaščito kot celotna Evropska unija skupaj.
Visoki komisar ZN za begunce je tudi poudaril v pogovoru v Bruslju, da Evropejci ne želijo imeti otrok, se starajo in nočejo delati določenih del. Nočejo imeti tudi opravka z migracijo, čeprav jo potrebujejo in je za njo rešitev. Taka situacija ustvarja razna iracionalna dejanja ter spodbujajo k populističnim težnjam in sovraštvu do tujcev. Zato ni čudno, da smo bili priči tudi pobojem kakor je bil na Norveškem in v Franciji, ki so nas vse močno pretresle.
3. Za številkami o prosilcih za mednarodno zaščito so krute zgodbe
Rad bi vam posredoval še nekaj podatkov Visokega komisariata ZN za begunce za leto 2011, ki bo osvetlilo svetovno in evropsko situacijo begunske tematike.
Dežele prvega sveta so v letu 2011 sprejele 441.300 prošenj prosilcev in prosilk za mednarodno zaščito, kar je 20% več kot leta 2010, ko so sprejeli 368.000 prošenj. 38 držav evropske celine so sprejele 327.000 prošenj kar je 19% več kot leta 2010. 27 članic Evropske Unije so sprejele leta 2011 277.400 prošenj za zaščito, kar je 15 % več kot leta 2010.
V EU je zapažen trend naraščanja števila prosilcev za mednarodno zaščito, razen v nordijskih državah, kjer je bil upad števila prosilcev za 10%. Posebno visoki dvig števila prosilcev sta zabeležili Italija in Malta, saj ste sprejeli 66.800 prošenj. Vzrok temu dvigu je bil vojaški konflikt v Libiji. Porast prošenj za mednarodno zaščito je zaznala tudi Turčija.
Številke marsikaj povedo, pa vendar je treba poudariti, da je številka vseh prošenj za mednarodno zaščito v razvitih deželah, še vedno manjša kot je število beguncev nastanjenih v enem samem begunskem naselju Dadaab na severovzhodu Kenije. Ti begunci so zapustili nemirno Somalijo, kjer je brezvladje in si poiskali zatočišče v sosedni Keniji.
Sicer pa je kriza v zahodni Afriki ter arabska pomlad ter še posebej konflikt v Libiji in Siriji zaznamovalo leto 2011.
Naj še dodam, da so ZDA, Francija, Nemčija, Italija in Švedska sprejeli kar 53% vseh prošenj za mednarodno zaščito. Večina prosilcev so prišli iz naslednjih držav: Afganistan (35.700), Kitajska (24.400), Irak (23.500), potem pa sta že Srbija in Pakistan.
4. V Sloveniji se je dvignilo število statusov begunca in prošenj za mednarodno zaščito
V RS je zaznan trend rasti prosilcev za mednarodno zaščito. In sicer od 246 v letu 2010 na 358 v letu 2011. Torej za 112 ljudi se je povečalo število prošenj za mednarodno zaščito. Vedno več ljudi prihaja iz azijskih držav in iz držav severne Afrike. V letu 2011 je RS dala 24 ljudem status begunca, kar je malo več kot leta 2010, ko jih je dala 23.
Največ prosilcev za mednarodno zaščito je bilo državljanov Afganistana, kar 67 ali 19 %. Sledijo državljani Turčije (51 ali 14 %), Pakistana (28 ali 8 %), Tunizije (25 ali 7 %), Kosova in Somalije (po 19 ali 5 %), Srbije (17 ali 5 %), Alžirije (13 ali 4 %), Maroka (12 ali 3 %) ter Irana in Sirije (po 11 ali 3 %). Iz ostalih 24 držav pa je bilo po manj kot po 10 prosilcev za mednarodno zaščito.
Največ je bilo moških, ki so zaprosili za mednarodno zaščito in sicer 312 (87%) ter 46 (13%) žensk.
Zanimiv je tudi podatek, da je bilo v letu 2011 nastanjenih 58 mladoletnikov brez spremstva, kar je 20 več kot leta 2010. Največ mladoletnikov brez spremstva je bilo iz Afganistana in to kar 29, sledijo državljani Tunizije teh je bilo 7. 5 mladoletnikov brez spremstva je prišlo iz Palestine, 4 so bili iz Alžirije, po 3 pa iz Irana in Pakistana ter iz Somalije sta prišla 2 mladoletnika brez spremstva. Po en mladoletnik so prišli iz Nigerije, Sierre Leone, Turčije in zahodne Sahare.
5. Pogled naprej: klic k solidarnosti
Za vsemi – velikokrat suhoparnimi – številkami so vedno ljudje s svojimi osebnimi zgodbami.
Pretresel me je članek pred nekaj tedni v Delu (petek, 13. aprila), ko je poročevalec Boštjan Videmšek napisal članek o stanju ilegalnih priseljencev in beguncev v Grčiji. Situacija je dramatična in žalostna, saj mnogi živijo slabše kot v Afganistanu ali Darfurju. Na tisoče ljudi živi prosto v zapuščenih tovarnah in čakajo, da se jim odpre kakšna možnost, da gredo na ladjo proti Italiji. Situacija v Grčiji je že težka, a stanje teh tujcev samo še poslabša situacijo, saj ti ljudje so 'postranska škoda' gospodarskega zloma v Grčiji.
Upam, da bo Grčija lahko s pomočjo Evropske unije premagala trenutne težave in odprla možnost, da se najde rešitev, ki je vredna človeka. Zgled lahko najdemo v mnogih državah v razvoju, ki so v stiski odprle meje in sprejele begunce. Kljub velik težavam sta npr Tunizija in Egipt odprle svoje meje ljudem različne narodnosti, ki so bežali iz Libije.
Zaključil bi z to mislijo:
Naj kriki več tisoč ljudi različnih narodnosti, ki so v Grčiji v želji po svobodi in miru, pretresejo evropsko ravnodušnost, da bi bilo več solidarnosti z ljudmi, ki bežijo zaradi različnih preganjanj – ne le ob dnevu begunca, ampak tudi vse dni v letu.
