Počitniška reportaža - 1. del

Radijski utrip | 18.06.2012, 18:12

Proti večeru drugega dne naših radijskih počitnic - v nedeljo - smo prispeli na cilj, v turistično naselje Marina d'Or, kjer so nas namestili po sobah hotela Gran Duque. Obilna večerja, prostorne in lepo urejene sobe ter prvi sprehod do obale, kjer ti noge oblije topla morska voda ... Vse to je odtehtalo naporno, a vendar zanimivo pot do več kot tisoč sedemsto kilometrov oddaljene Oropese del Mar, ki leži na severovzhodni obali Valencije, nedaleč od izliva najdalješe španske reke Ebro v Sredozemsko morje. Da smo res na Obali pomarančnega cvetja, smo se prepričali, še preden smo zapustili Kastilijo, saj so nas na poti od Tarragone proti jugozahodu začeli pozdravljati nasadi pomarančevcev.

Kako smo potovali

Pot na 10. počitnice z Radiem Ognjišče smo v soboto 16. junija v različnih krajih po Sloveniji in se, razen "primorskega" avtobusa, zbrali na Dolgem mostu v Ljubljani od koder smo še pred sončnim vzhodom krenili proti Italiji. Kilometri so ostajali za nami in kmalu tudi Slovenija. Nekateri šoferji so pred tem izkoristili še zadnjo črpalo na naši strani, da bi s cenejšij gorivom prišli do trajekta. V avtovusih so se medtem vrstili pozdravi, molitev, pesem, "lomljenje kruha" v znamenje dobrodošlice in medsebojne povezanosti, predstavitveni film, v katerem so bile povzete dosedanje počitnice in tokratna Španija. Z darovi so nas pozdravili naši sponzorji Pekarna Grosuplje, Fidimed, Vzajemna, Mobitel in Union. Medtem smo skozi okno opazovali pokrajino v pomladnem razkošju, lepo obdelana polja in vinograde v Padski nižini. Za nami so ostale Benetke, Padova ... Kraji, ki jih je prizadel nedavni potres s središčem blizu Mantove. Nekatera poškodovana naselje smo opazili tudi z avtoceste. Pred Milanom, kjer je pred tedni potekalo 7. mednarodno srečanje družin, ki ga je obiskal tudi papež, smo zavili proti jugovzhodu v smeri Genove. Še krajši vzpon med hribi in vijugasta avtocesta nas je po soteski reke, ki se izliva v morje v največjem italijanskem pristanišču. pripeljala na glavni a na končni cilj prvega dne.

Sveta maša v Genovi

Genova v popoldanski vročini je na vakem koraku razodevala svoj sloves pristanišča: dolgi pomoli, zasidrane ladje velikanke, manjše križarke, prekomorski trajekti, visoki žerjavi, številna skladišča in vozlišče številnih cest. Staro mestno jedro se v obliki amfiteatra sramežljivo naslanja na breg, vrhu katerega stojijo utrdbe, ki spominjajo na moč nekdanje pomorske republike, ki se je kosala z Benetkami. Po zapleteni poti do primernega postajališča smo izstopili in se napotili do stolne cerkve, posvečene svetemu Lovrencu. Obstali smo pred tremi bogato okrašenimi gotskimi poratali in čakali, da bi nekdo prekinil "siesto" in nam odprl svetišče. Končno so se odprla manjša vrata na mogočnem krilu stranskih vrat in v gosjem redu smo vstopali v prostran božji hram. Veličastno svetišče, ki so ga gradili več stoletij, krasijo bogati marmorni oltarji, s številnimi svetniki, nagrobniki pod njimi, freske, vitraži, kupola ... Še vedno se najdejo kotički, ki čakajo na umetnikovo roko, da bi naredila sled tega ali prihodnjega stoletja.

Mašo v cerkvi Sv. Lovrenca na soboto, posvečeno Marijinemu Srcu, je daroval Drago Svetko, z njim pa sta somaševala urednik radia Franci Trstenjak in gospod Štefan Babič. Stolni kaplan je sprva z zanimanjem opazoval množico, ki je napolnila njihovo svetišče, ko pa je zadonela še slovenska Marijina pesem, je presenečen strmel po cerkveni ladnji, ki so jo napolnili naši glasovi. V nepogrešljivih oznanilih nas je v imenu Radia Ognjišče in Kompasa še enkrat pozdravil msgr. Trstenjak in povedal, kaj nas čaka v prihodnjih urah in dneh. Pred odhodom iz cerkve so nam odprli srednja glavna vrata. Sledil je kratek ogled mesta. Med drugim smo videli Doževo palačo, hišo, v kateri naj bi se rodil Krištof Kolumb in druge stavbe, ki pričajo o tem, da je v pristaniškem mestu svetela bogata kultura.

Iz Genove v Barcelono s trajektom

Vkrcavanje na trajekt Majestetic je bilo naporno in zanimivo. Na prostrani pristaniški ploščadi so avtobusom odkazali posebno mesto, kjer smo čakali na premik. Prek dveh ali treh ograj smo opazovali množico avtomobilov in kombijev, z obilno prtljago na strehah. Vse, kar si lahko zamisliš od stolov, koles, do okenjskih kril in plastičnih sodov je bilo tam. To niso bili turisti ... Morda sezonski delavci ... Glede na število otrok, ki so se razigrano podili med avtomobili, bi kdo lahko pomislil na sodobno selitev narodov ... Po dolgem čakanju smo dobili vsak svoj listek in v skupinah po štiri zapustili avtobuse in z ročno prtljago vstopili v trup trajekta ter dobili ključe kabin. Začelo se je iskanje. Tavali smo smo v labirintu hodnikov, se srečevali, si dajali pogum v upanju, da bodo za naslednjim vogalom vrata z našo številko. Preden je trajekt dvignil sidro, smo prišli do svojih tesnih sob z ležišči. Otroci so verjetno uživali, starejši in obilnejši pa smo se morali dogovoriti, kdaj se bo kdo obrnil, odprl vrata omare ali kopalnice, stisnjene v kotu sobice. Z nekaj sreče smo se prebili na palubo in si še enkrat ogledali mesto, v katerem smo se ustavili za par ur. Nekateri so se slikali, drugi uživali pri malici, skupina maturantov in maturantk pa je veselo prepevala ob spremljavi kitare. Presenetila nas je množica arabskih družin. Spredaj običajno možje, ob njih otroci, trije, štirje pa tudi več in zadaj žene bolj ali manj zakrite. Le redke med njimi so bile povsem evropejsko oblečene. Povedali so nam, da je Barcelona, kamor potujemo mi, le vmesna postaja. Trajekt je imel pred seboj dolgo pot do Maroka in omenjene družine so potovale tja.

Večer je minil v raziskovanju ladijskih prosotrov od restavracije in majhne kapelice, do bara in velike dvorane, kjer smo imeli prvi počitniški večer, v katerem nam je vodička Barbara Bavec predstavila svoje podjetje. Najbolj navdušeni so pozno ponoči opazovali, kako se pomikamo na zahod in ugibali, kateri del obale predstavljajo obrisi kopnega, ki je ostajalo za nami. Nekateri so videli celo jato delfinov, ki je igrivo poskakovala iz vode. Drugi so imeli to srečo v zgodnjih jutranjih urah. Noč je sicer minila mirno in ko smo vstali, smo na desni strani palube lahko opazovali obronke Costa Brave. Sledila je nedeljska maša v ladijski dvorani, ki smo jo napolnili do zadnjega kotička. Tokrat je maševal in pridigal urednik Franci Trstenjak. Ko smo odpeli zadnjo pesem, je bila Barcelona tik pred nami. Kljub temu je ostalo še nekaj časa za prepevanje ob spremljavi harmonikarja Borisa Kureta in Marjana Buniča, ki redko odide na takšno pot brez kitare. Izkrcavanje iz trajekta je bilo precej bolj enostavno, a vseeno je minilo kar nekaj časa, da je več kot tisoč potnikov, obloženih s prtljago, po ozkih stopnicah stopilo na kopno.

V pristanišču Barcelone smo vstopili vsak v svoj avtobus in si med kratko vožnjo ogledali pristaniški del mesta s Kolumbovim spomenikom. Zvedeli smo nekaj zanimivosti o mestu, ki je pred dvajsetimi leti gostilo olimpijske igre in o pokrajini Kataloniji, ki si že nekaj časa prizadeva za samostojnost. Spet smo bili na avtocesti in pred nami nov cilj: Tarragona. Staro upravno mesto rimske province, kjer je bil med drugim doma Poncij Pilat, ima ohranjenih precej antičnih spomenikov od rimskega gledališča do hipodroma. O bogati srednjeveški zgodovini pa priča stolna cerkev mučenke Svete Tekle v starem mestnem jedru. V nedeljskem popoldnevu je bilo mesto skoraj povsem prazno. Tudi svetišče je ostalo zaprto v popoldanski vročini. V bližnjem parku so poležavali brezdomci. Mir so motile le skupine turistov.Redki prodajalci so v upanju na majhen zaslužek, vztrajali na ulicah. Nekatere restavracije in kavarne so kljub nedeljskemu počitku, ki je v Španiji še povsem običajen, odprle svoja vrata žejnim in lačnim obiskovalcem.

Ko smo spet vstopili v avtobuse, je bil pred nami le še krajši del poti do počitniškega naselja Marina d'Or.