Sovretova lavreata sta Branko Gradišnik in Brane Senegačnik
Slovenija
Sovretovo nagrado, ki jo za najboljše prevode podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, sta letos prejela Branko Gradišnik in Brane Senegačnik. Gradišnik je na sinočnji podelitvi dejal, da je to prva nagrada, ki jo sprejema s čistim srcem in veliko hvaležnostjo, Senegačnik pa je bil nad priznanjem presenečen, a izredno vesel.
Gradišnik je Sovretovo nagrado prejel za prevod literarne mojstrovine Vladimirja Nabokova z naslovom Bledi ogenj. Delo je izjemno težko za prevajanje, vanj pa naj bi različne zanke nastavil tudi sam Nabokov, ki je prav tako deloval kot prevajalec. Gradišniku je bilo delo ponujeno v prevod že v mladosti, a se ga je lotil šele "na stara leta". Dejal je, da je moral zanj očitno dozoreti.
Med pogovorom z avtorico spremne besede h knjigi Bledi ogenj Jelko Kernev Štrajn je dejal, da se v zadnjem obdobju najraje spopada z zahtevnimi besedili, saj mu ta predstavljajo izziv. Nabokovo delo je po njegovih besedah tako komplicirano, da njegovi kritiki, kljub 90 knjižnim enotam, v katerih so knjigo razčlenjevali, niso opazili, kaj je njegova "poanta". Gradišnik je to uganko razrešil in razkril skrivnost - ljudje, ki v knjigi umrejo, se nato vrnejo v živalski podobi ali v obliki električne energije. "Nabokov je dekonstruiral metafikcijo, še preden se je začela," je dodal.
Na vprašanje STA, ali se strinja s trditvijo v utemeljitvi nagrade, da je prevod Bledega ognja njegovo življenjsko delo, je dejal, da se je sicer že lotil izjemno težkih del - na primer Tolkienov Gospodar prstanov "ni bil hec" -, ki bi jih lahko postavil v podobno kategorijo kot Nabokov roman, a je dodal, da mu je Bledi ogenj nudil največ prevajalskega užitka, "ker so bili v njem izzivi take vrste, ki so omogočali zelo veliko cerebralne telovadbe".
Z Gradišnikom si Sovretovo nagrado letos deli Senegačnik, klasični filolog, ki je prepesnil Senekovo tragedijo Ojdip. V utemeljitvi nagrade je zapisano, da je Senegačniku v prevodu uspelo razpreti tudi lastni pesniški register, "ki se prilega antični tragediji in njenim etiškim prispodobam".
Na podelitvi je Senegačnik med pogovorom s prevajalko Barbaro Šega Čeh spomnil, da sta tako Sofokles kot Seneka v svojih delih pisala o istem mitu, ki podaja sporočilo o moškemu, ki mu je uspelo razrešiti vprašanje človeštva, ni si pa znal odgovoriti, kdo je on sam. Karakterna razlika med Sofoklesovim in Senekovim junakom pa je zelo velika. Prvi ga je že na začetku prikazal kot izjemno samozavestnega in ga takšnega ohranil dobršen del drame, drugi je Ojdipa že od prologa naprej prikazal kot človeka z dvomi, ki se boji samega sebe, je pojasnil nagrajenec.
Senegačnik je Senekovega Ojdipa prevedel v mesecu dni. "To je bil srečen čas, ki mi je bil podarjen. Moram reči, da mi je Senekova poetika na nek način blizu ravno zaradi slikovitosti podob ter intenzivnosti in siline izraza. Njegovi močni in precizni ritmi so blizu moji pesniški afiniteti in zaradi tega se mi ni bilo težko uglasiti z njegovo struno," je Senegačnik povedal za STA.
Letos so Sovretovo nagrado podelili že 75., predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev Dušanka Zabukovec pa je opomnila, da bo društvo prihodnje leto praznovalo 60-letnico delovanja, Sovretova nagrada pa 50 let od prve podelitve.
