Spoznanje škofijo Koper

Slovenija | 26.05.2012, 14:04

Sedež škofije Koper je na trgu Brolo. Stolna cerkev je posvečena Marijinemu vnebovzetju. Glavni zavetnik škofije je sv. Jožef, delavec, čigar god obhajamo 1. maja. Koprska škofija obsega 11 dekanij, 198 župnij in okrog 265.839 prebivalcev, od teh je 180.773 katoličanov oz. 68 odstotkov prebivalcev. Povprečna župnija ima 1400 prebivalcev, so sporočili iz Tiskovnega urada Slovenske škofovske konference.

Škofija Koper meri 4.306 km2, v dolžino od severa do juga meri 210 km, v širino od vzhoda do zahoda pa okrog 70 km. Ozemlje je pretežno hribovito ali gorato. Značilnost koprske škofije so majhne župnije, saj 97 župnij nima niti 500 prebivalcev.

Škofje

Koprski škof je msgr. dr. Jurij Bizjak. Za pomožnega škofa je bil imenovan 13. maja 2000, v škofa pa je bil posvečen 5. julija 2000. Njegovo škofovsko geslo je Pogum, vse ljudstvo v deželi. Papež Benedikt XVI. ga je 26. maja 2012 imenoval za koprskega škofa ordinarija, s čimer je postal 58. koprski škof v zgodovini škofije.

Upokojeni koprski škof je msgr. mag. Metod Pirih. Za škofa pomočnika je bil imenovan 22. marca 1985, v škofa pa je bil posvečen 27. maja 1985. Od 16. aprila 1987 do 26. maja 2012 je bil 57. koprski škof v zgodovini škofije. Njegovo škofovsko geslo je Vate zaupam.

Prvi redni škof obnovljene in povečane koprske škofije je bil msgr. dr. Janez Jenko, ki je bil rojen 5. maja 1910. Za naslovnega škofa je bil imenovan 17. julija 1964, v škofa pa je bil posvečen 6. septembra 1964. Sprva je bil administrator za Apostolsko administraturo za Slovensko Primorje, z ustanovitvijo koprske škofije 17. oktobra 1977 pa je postal tudi njen ordinarij. Službo krajevnega škofa je opravljal do upokojitve 13. aprila 1987. Umrl je 24. decembra 1994.

Podatki o duhovnikih

V škofiji deluje 143 duhovnikov, zunaj njenih meja pa 18 duhovnikov.

V koprski škofiji so prisotni tudi redovniki in redovnice. Moški redovi so frančiškani (15 predstavnikov), kapucini (6 predstavnikov), lazaristi (5 predstavnikov), minoriti (3 predstavniki) in salezijanci (2 predstavnika). Ženske redovne skupnosti so dominikanke sv. Katarine Sienske (3 predstavnice), inštitut manjših sester Marije brezmadežne (2 predstavnici), Marijine sestre čudodelne svetinje (2 predstavnici), šolske sestre de Notre Dame (15 predstavnic), šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja (6 predstavnic), uršulinke (4 predstavnice), Družina Kristusa Odrešenika (2 predstavnici), mala Frančiškova družina (1 predstavnica) ter manjše sestre sv. Frančiška (4 predstavnice).

Kratek zgodovinski opis

Papež Pavel VI. (1963–1978) je leta 1977 razdružil koprsko škofijo od tržaške in ji priključil dele goriške, tržaške in reške škofije, ki so z novimi mejami po drugi svetovni vojni prišle pod Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. S tem je obnovil že obstoječo koprsko škofijo, ki je nastala v 6. stoletju. Od 8. stoletja do leta 1184 je bil sedež te škofije prazen, upravljali pa so jo škofje iz Trsta. Tudi med letoma 1810 in 1830 je bil sedež škofije izpraznjen, od leta 1830 do 1977 je bila koprska škofija združena v personalno unijo s tržaško škofijo. Leta 1965 so se v Apostolsko administracijo za Slovensko Primorje združile apostolske administrature za slovenski del: goriške, tržaško-koprske in reške škofije.

Papež Pavel VI. je ozemlje dotedanje apostolske administrature, ki je obsegala slovenska ozemlja goriške nadškofije ter tržaške in reške škofije, združil v novo škofijo Koper, ki jo je pridružil takratni enotni ljubljanski cerkveni pokrajini (metropoliji). Prvi škof obnovljene škofije je bil msgr. dr. Janez Jenko (1977–1987), drugi pa msgr. Metod Pirih (1987–2012).

Zavetnik: sv. Jožef, delavec (goduje 1. maja)

Stolnica: Marijino vnebovzetje (obletnica posvetitve 7. november)

Konkatedrala v Novi Gorici: Kristus Odrešenik

Glavna romarska pot: Sveta Gora (bazilika Svetogorske Kraljice)

Bazilika Marije, Božje Matere na Sveti Gori - Osrednje Marijino romarsko svetišče v koprski škofiji

Zgodovina kraja se je začela leta 1539, ko se je Božja mati Marija prikazala Urški Ferligoj in ji naročila, naj na tistem mestu sezidajo cerkev in jo prosijo milosti. Sveta Gora je torej milostni kraj, ki si ga je Marija izbrala v obdobju, ko so Turki požigali vse naokoli, ko je kuga tako razsajala, da ni bilo nikogar, ki bi pokopaval mrtve, in ko je bil zrak tako nasičen s smradom, da so ljudje bežali v gozdove. Marija je takrat rekla: „Pridite sem, postavite mi dom ter me prosite milosti.“

Gradnja se je začela kmalu po prikazanju. Za cerkev so najprej skrbeli škofijski duhovniki, leta 1565 pa je prišlo iz Bosne 26 frančiškanov, ki so se umikali pred Turki in med katerimi je bil tudi njihov bivši provincial p. Marijan. Nadvojvoda Karel jim je za pribežališče ponudil romarsko svetišče na Sveti Gori. Ljudje so jih lepo sprejeli in tudi patriarh jih je bil vesel. Sožitje je trajalo do jožefinskih reform. Leta 1786 je Jožef II. (1741–1790) romarsko pot prepovedal, frančiškani so se umaknili v Gorico, Marijino podobo pa so prenesli v Solkan pod Sveto Goro.

Po Jožefovi smrti so zgradili novo svetišče in frančiškani so se leta 1900 vrnili. V času prve svetovne vojne so se ob Soči bíle strašne bitke, med njimi 11 ofenziv, ki so zahtevale veliko žrtev. Državne meje so se pogosto premikale, saj so bili enkrat močnejši Avstrijci, drugič Italijani. Po vojni so morali slovenski frančiškani Sveto Goro zapustiti, na njihovo mesto pa so prišli italijanski frančiškani. Cerkev je bila porušena, prav tako tudi vse stavbe okrog nje, zato so Italijani začeli graditi novo cerkev. Italijani so bili na Gori nastanjeni do prihoda Nemcev. Po kapitulaciji Italije so Marijino milostno podobo pomagali prenesti v Ajdovščino tudi partizani. Sveta Gora je bila v vojnem metežu čudežno rešena 30. aprila 1945, ko so nad njo že prihajali partizanski bombniki, da bi uničili nemško postojanko. Naenkrat je nastala taka megla, da so bombniki zgrešili cilj; Nemci so se umaknili, Sveta Gora pa je bila rešena. Milostno podobo so na Sveto Goro vrnili 8. aprila 1951 v mogočni procesiji, ki se je je udeležilo 15.000 ljudi. Po drugi svetovni vojni so se na Sveto Goro vrnili slovenski frančiškani.

Marijina podoba je bila kronana leta 1717, druga izven Italije. (Prva okronana podoba Matere Božje je bila na Trsatu na Reko na Hrvaškem.) Leta 1906 je bila romarska cerkev razglašena za baziliko.

Milostna podoba Matere Božje

Romar najprej pogleda k Mariji, ona pa ga usmeri k Jezusu, ki je središče podobe in tudi kristjanovega življenja. Na Marijini levici je Janez Krstnik, ki s prstom kaže na Jezusa, napis na njegovi romarski palici naznanja: »Glejte, Jagnje Božje!«. Na Marijini desnici je prerok Izaija. V roki drži knjigo s prerokbami o Zveličarju sveta in o njegovi deviški Materi. Za Marijo je razgrnjena preproga, značilna za beneško renesančno slikarstvo. Milostna podoba Matere Božje je delo beneškega slikarja Jakoba Palme Starejšega, čigar pravo ime je bilo Jacopo Negretti.

Podatki o baziliki

Vitraže (barvna okna) je po načrtu beneškega profesorja Corrompaia leta 1939 izdelalo podjetje G. Parisi v Trentu v Italiji. V stranskih oltarjih levo sta sv. Frančišek Asiški in sv. Anton Padovanski. V kapeli nadangela Mihaela je grobnica kardinala Jakoba Missie. Kapela prikazanja za glavnim oltarjem je bila v svetem letu 2000 prenovljena po načrtih arhitekta Danila Fürsta, zadnjega Plečnikovega učenca. V grobnici za glavnim oltarjem sta pokopana zadnji goriški nadškof slovenskega rodu Frančišek Borgia Sedej in apostolski administrator Mihael Toroš. Križev pot je bil prinesen iz porušene frančiškanske cerkve v Brežicah. Votivne podobe, ki krasijo baziliko, so darila romarjev, ki so bili uslišani na priprošnjo svetogorske Kraljice.

Okolica in dejavnosti

Zvonik, visok petdeset metrov, ima štiri zvonove (najtežji ima 4335 kg) in pet malih zvončkov, ki naznanjajo uro.

V samostanu sta knjižnica in noviciat za frančiškane, od leta 1996 pa tudi Marijanski muzej. Frančiškov hrib, na katerem stoji kip sv. Frančiška Asiškega, je lepa razgledna točka.

Na Sveti Gori deluje Družinski center, ki nudi strokovno terapevtsko pomoč posameznikom, parom, zakoncem in družinam v krizi, organizira skupino za razporočene, vikende za zakonce, cikluse predavanj za zakonce in starše … V Mladinskem centru TAU se zbirajo različne skupine ali posamezniki, pari oz. mladi, ki si iščejo bližino Boga. Zanje organizirajo tudi duhovne vikende.

Na Sveti Gori od leta 2002 organizirajo slovensko razstavo jaslic z mednarodno udeležbo, od leta 2006 pa tudi razstavo velikonočnih pirhov.

Besedilo je pripravil rektor svetogorske bazilike p. Bogdan Knavs OFM.

Škofijska Karitas Koper

„Škofijska Karitas Koper je dobrodelna cerkvena ustanova, ki jo je 6. septembra 1990 ustanovil koprski škof z namenom, da organizirano, načrtno in urejeno, udejanja bistveno razsežnost življenja in poslanstva Cerkve – karitativno in socialno služenje sočloveku (prim. 1. člen Statuta Škofijske Karitas Koper).“

Škofijsko Karitas Koper vodi ravnatelj Matej Kobal, tajništvo pa sestavljajo voditelji odborov in strokovni sodelavci. Večina dela sloni na prostovoljcih, saj je v 165 župnijah 1.478 stalnih in 1.500 občasnih prostovoljcev. Župnijske Karitas se združujejo v 5 dekanijskih in 3 območne Karitas. Pisarna Karitas na škofijski ravni se nahaja v Domu Karitas v Solkanu, poleg tega delujeta še Dom Karitas na Cesti, Dom v Soči in Center Karitas v Bertokih, kjer se izvajajo specifični programi. Centralno skladišče se nahaja v Ajdovščini. V celotni škofiji je 13 centrov Karitas, ki delujejo po dogovorjenem urniku in so namenjeni različnim dejavnostim, predvsem prvi socialni in materialni pomoči ljudem. V programih Karitas na škofijski ravni so zaposlene štiri strokovne delavke, vsi ostali so prostovoljci, ki letno opravijo več kot 100.000 ur prostovoljnega dela.

Njihovo delo zaznamuje načrtovanje ter skrb za odkrivanje, prepoznavanje in blaženje različnih stisk. Poleg tega pozornost posvečajo strokovni in duhovni podpori sodelavcev.

Programi Škofijske Karitas so obče karitativni, preventivni in specifični in zajemajo naslednja področja: pomoč zasvojenim in njihovim svojcem; delo z brezdomci; počitniški programi za družine, otroke, starejše; pomoč otrokom s programom Popoldan na cesti ter v obliki šolskih potrebščin; pomoč ostarelim in bolnim; materialna in finančna pomoč družinam in posameznikom ter pomoč v tujini (predvsem v Bosni, Albaniji in Afriki).

Izvajajo različne dobrodelne akcije, katerih namen je krepitev solidarnosti, širjenje kulture dobrodelnosti in zbiranje sredstev za pomoč ljudem. Le-te so: namenska pomoč; Pomagam pomagati; postna akcija Ne pozabimo – Streha nad glavo in Plamen upanja za otroke; Umetniki za Karitas, kolonija in potujoče prodajne razstave; Otroci nas potrebujejo, Da bo korak v šolo vesel; Posvojitev na razdaljo ter Drobiž in dar za stisko.

Leta 2000 je Škofijska Karitas Koper ustanovila Zavod Karitas Samarijan, kjer izvajajo specifične programe: materinski dom in varno hišo; Vrtnico, ustanovo za socialno rehabilitacijo oseb s težavami zaradi alkohola ter medgeneracijske centre.

Dejavnosti in poslanstvo so podrobneje predstavljeni tudi na strani http://karitas-kp.rkc.si//.

Besedilo je pripravila namestnica ravnatelja Škofijske Karitas Koper Jožica Ličen.

Vir: Katoliška Cerkev