Nedelja sredstev družbenega obveščanja

| 20.05.2012, 00:30

Sedma velikonočna nedelja je posvečena sredstvom družbenega obveščanja – medijem in vsem, ki pri njih delajo in sodelujejo. Benedikt XVI. v poslanici za današnji dan opozarja pred poplavo dražljajev na medmrežju. Papež poziva k ponovnemu odkritju pomena tišine kot elementa uspelega sporazumevanja; novi mediji pa po njegovem nudijo možnosti za poglobljeno sporazumevanje. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z odgovornim urednikom revije Ognjišče Božom Rustjo, pogovor je objavljen v priponki.

Naslov letošnje poslanice ob svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja je 'Tišina in beseda: pot evangelizacije'. Kot piše papež, so zaradi poplave dražljajev sodobnih medijev trenutki tišine nujno potrebni, predvsem pa je pomembno ločevati pomembno od nepotrebnega in postranskega. Tišina mora ponovno postati 'ključni element sporazumevanja', meni Benedikt XVI.

Današnji človek je še posebej na medmrežju 'bombardiran z odgovori na različna vprašanja, ki jih sam ni nikoli zastavil, in z zadovoljevanjem potreb, ki jih sam sploh nima', je zapisal sveti oče. Obenem je pohvalil pomen socialnih omrežij, spletnih strani in sredstev mobilnega sporazumevanja za širjenje krščanskega sporočila. V 'kompleksnem in pisanem svetu sporazumevanja' se veliko ljudi zanima za poslednja vprašanja človekovega obstoja. Te sodobne oblike sporazumevanja jim lahko pomagajo, da 'doživijo trenutke razmisleka in pristnih vprašanj'. Ponujajo prostor za meditacijo in molitev, pa tudi izmenjavo mnenj o krščanskem sporočilu.

Posebej ob kratkih sporočilih, ki se osredotočajo na bistveno in niso daljša od svetopisemske vrstice, lahko do izraza pridejo globoke misli posameznika, piše Benedikt XVI. Iskalniki in socialna omrežja so za številne ljudi, ki iščejo nasvet, informacije in odgovore, dandanes izhodiščna točka sporazumevanja. Medmrežje pa vse bolj postaja 'kraj vprašanj in odgovorov'.

Brez tišine pa ni 'vsebinsko polnih besed', v poslanici nadaljuje sveti oče. Trenutek tišine so predpogoj za uspešno sporazumevanja. S tišino denimo veselje, skrbi in trpljenje brez besed najdejo 'posebej intenzivno izrazno obliko'. Za kristjane je molk posebnega pomena, saj tudi svetopisemski Bog ljudem govori s svojim molkom.

Tudi Španska škofovska konferenca je ob dnevu sredstev družbenega sporočanja pripravila sporočilo, v katerem španski škofje v ospredje postavljajo sporočanje, ki je v službi evangelizacije.

Sporočanje je predvsem sporočanje resnice, biti zmožen odgovoriti na vprašanja, na nemir in na dvome ljudi ter jih usmeriti v odnos s tem, kar je pomembno poznati, pišejo škofje. Če bi ta vrsta sporočanja bila zares uresničena, bi človek bil bolj človeški, kajti vsak stik z resnico na katerem koli področju življenja človeku omogoča, da prepozna svoje mesto in svoje poslanstvo znotraj družbe. Španski škofje tudi pišejo, da sporočanje v največji meri uresničuje svojo humano dimenzijo takrat, ko oznanja Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje. Zato tudi obveščanje bistveno prispeva k evangelizaciji, poudarjajo.

Poslanica papeža Benedikta XVI. za 46. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja

Tišina in beseda: pot evangelizacije – 7. velikonočna nedelja, 20. maj 2012

Dragi bratje in sestre!

V pričakovanju letošnjega svetovnega dneva sredstev družbenega obveščanja želim z vami razmišljati o nekem vidiku človekovega procesa komunikacije, ki ga – čeprav je zelo pomemben – včasih spregledamo in se ga moramo danes še posebej spomniti. Gre za odnos med tišino in besedo: dvema načinoma komuniciranja, ki morata biti uravnotežena, si slediti in se dopolnjevati, da tako omogočita pravi dialog in globoko bližino med ljudmi. Kadar se tišina in beseda medsebojno izključujeta, se komunikacija poslabša, bodisi zato, ker pride do nekakšne omame, bodisi zato, ker se ustvarja nekakšna hladna atmosfera; kadar pa se med seboj dopolnjujeta, komunikacija pridobiva vrednost in pomen.

Tišina je bistven element komunikacije in brez nje ne pride do vsebinsko bogatih besed. V tišini bolje slišimo in spoznavamo sami sebe, razvijamo in poglabljamo misli, jasneje spoznamo, kaj bi radi povedali, oziroma kaj pričakujemo od drugega, in se odločamo, kako se bomo izrazili. Ko molčimo, omogočimo drugemu, da govori, da se izrazi, in tudi mi sami ne ostanemo brez primernega soočenja, navezani le na svoje besede ali svoje ideje. Tako se odpira prostor medsebojnega poslušanja, odpre se možnost za tesnejše medčloveške odnose. V tišini na primer lahko razumemo posebne elemente komunikacije med tistimi, ki se ljubijo: kretnje, mimiko in telo kot znamenja, ki razodevajo osebo. V tišini se oglašajo veselje, skrbi in trpljenje; ravno v njej pridejo posebej močno do izraza. Iz tišine se torej razvije še zahtevnejša komunikacija, ki zahteva občutljivost in sposobnost poslušanja, v katerih se pogosto razodeneta obseg in bistvo odnosa. Kjer se srečujemo z obilico sporočil in informacij, postane tišina nepogrešljiva za razlikovanje tega, kar je pomembno, od tega, kar je nekoristno ali postranskega pomena. Temeljito premišljevanje nam pomaga, da odkrijemo povezavo med dogodki, ki se nam na prvi pogled ne zdijo povezani; pomaga nam presoditi in analizirati sporočila. Na ta način lahko pridemo do skupnih uravnoteženih in pretehtanih stališč in dosežemo neko resnično skupno spoznanje. Zato moramo ustvarjati spodbudno okolje, kot neke vrste »ekosistem«, v katerem bodo tišina, besede, slike in zvoki lahko med seboj uravnoteženi.

Današnjo dinamiko komunikacije v veliki meri usmerjajo vprašanja, na katera iščemo odgovore. Brskalniki in socialna omrežja so izhodišče za komunikacijo mnogih ljudi, ki iščejo nasvete, spodbude, podatke in odgovore. Medmrežje danes vedno bolj postaja prostor vprašanj in odgovorov; še več, človek je danes zasut z odgovori na vprašanja, ki si jih nikoli ni zastavil, in s potrebami, ki jih ne čuti. Tišina je dragocena, saj omogoča potrebno razločevanje med množico dražljajev iz okolja in številnimi odgovori, ki jih dobivamo ravno zato, da prepoznamo in se osredotočimo na res pomembna vprašanja. V kompleksnem in raznolikem svetu komunikacije se vsekakor pojavlja zanimanje mnogih za zadnja vprašanja človeškega bivanja: Kdo sem? Kaj morem spoznati? Kaj moram storiti? Kaj smem upati? Pomembno je, da sprejmemo ljudi, ki postavljajo ta vprašanja, in odpremo možnost za globok pogovor, ki ga bodo sestavljale tako besede in izmenjava mnenj, kot tudi vabilo k premišljevanju in tišini; le-ta je včasih lahko zgovornejša, kot kak prenagljen odgovor in tistemu, ki sprašuje, omogoča, da se poglobi vase ter se odpre za tisto pot odgovora, ki ga je Bog zapisal v človekovo srce.

Ta poplava vprašanj v bistvu odraža nemir človeka, ki neprestano išče male in velike resnice, ki naj bi dale smisel in upanje njegovemu življenju. Človek se ne more zadovoljiti s preprostim in strpnim izmenjavanjem dvomljivih mnenj in življenjskih izkušenj: vsi smo iskalci resnice in to globoko hrepenenje nam je vsem skupno, še posebej v našem času, saj velja, da »ko si ljudje izmenjujejo informacije, že izmenjujejo sami sebe, svoj pogled na svet, upanja in ideale.« (Poslanica za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja 2011).

Z zanimanjem moramo opazovati različne spletne strani, aplikacije in socialna omrežja, ki lahko pomagajo današnjemu človeku, da doživi trenutke premišljevanja in resničnega spraševanja, pa tudi, da najde prostor tišine in priložnost za molitev, meditacijo ali pogovor o Božji besedi. V obliki kratkih sporočil, ki so zgoščena le na bistveno in pogosto niso daljša od svetopisemske vrstice, lahko izrazimo globoke misli, če seveda ne pozabimo skrbeti za svoje notranje življenje. Ni čudno, da samota in tišina v različnih religioznih tradicijah veljata za izbrana prostora, ki pomagata človeku, da spet najde sam sebe in tisto Resnico, ki daje smisel vsem stvarem. Bog svetopisemskega razodetja govori tudi brez besed: »Kakor kaže Kristusov križ, govori Bog tudi s svojim molkom. Božji molk, izkustvo oddaljenosti Vsemogočnega in Očeta, je odločilna postaja na zemeljski poti Božjega Sina, učlovečene Besede. […] Ko Bog molči, se nadaljujejo njegove prejšnje besede. Takrat govori po skrivnosti svojega molka.« (Posinodalna apostolska spodbuda Božja beseda – Verbum Domini, 30. septembra 2010, 21). V molku križa govori zgovorna Božja ljubezen, živeta do skrajne podaritve. Po Kristusovi smrti se je zemlja zagrnila v molk in na veliko soboto, ko »počiva Kralj« in je »Bog-človek zaspal in je zbudil speče od začetka« (Ura bogoslužnega branja velike sobote), zadoni Božji glas, poln ljubezni do človeštva.

Če Bog govori človeku celo v tišini, tudi človek v tišini odkrije možnost pogovora z Bogom in o Bogu. »Potrebujemo to tišino, ki postane kontemplacija, ki nam odpira vrata v Božjo tišino in nas tako pripelje tja, kjer se rojeva Beseda, odrešilna Beseda« (Pridiga ob maši s člani Mednarodne teološke komisije, 6. oktobra 2006). Ko govorimo o Božji veličini, je naše govorjenje nezadovoljivo, in tako se odpira prostor tihega premišljevanja. Iz tega premišljevanja se z vso svojo notranjo močjo rodi nujnost misijona, ukazujoča sila, da to: »Kar smo videli in slišali,« oznanjamo, da bi bili vsi v občestvu z Bogom (prim. 1 Jn 1,3). Tiho premišljevanje nas potaplja v izvir ljubezni, ki nas usmerja k našemu bližnjemu, da bi občutili njegovo bolečino in mu ponudili Kristusovo luč, njegovo sporočilo življenja, njegov dar popolne ljubezni, ki odrešuje.

V tihem premišljevanju še jasneje zazveni tista večna Beseda, po kateri je bil ustvarjen svet, spoznamo tisti načrt odrešenja, ki ga Bog po besedah in dejanjih uresničuje v vsej človeški zgodovini. Kot nas spominja drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor (1962–1965), se Božje razodetje uresničuje »z dejanji in besedami, ki so med seboj v notranji zvezi: dela, ki jih Bog izvršuje v zgodovini odrešenja, nam razkrivajo in spričujejo nauk in vsebino, ki sta z besedami izražena, besede pa oznanjajo Božja dela in osvetljujejo v teh delih vsebovano skrivnost.« (Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju – Dei Verbum, 2). Ta načrt odrešenja pa doseže svoj vrhunec v osebi Jezusa iz Nazareta, srednika in polnosti vsega Razodetja. On nam je dal spoznati pravo obličje Boga Očeta in nas s svojim križem in svojim vstajenjem izpeljal iz sužnosti greha in smrti v svobodo Božjih otrok. Temeljno vprašanje o človekovem smislu dobi v skrivnosti Kristusa odgovor, ki more umiriti nemir človeškega srca. Prav iz te skrivnosti izhaja poslanstvo Cerkve in ravno ta skrivnost priganja kristjane, da postanejo glasniki upanja in odrešenja, priče ljubezni, ki krepi dostojanstvo človeka in ustvarja pravičnost in mir.

Beseda in tišina. Vzgoja za komunikacijo ne pomeni samo, da se učimo govoriti, temveč tudi da se učimo poslušati in premišljevati, kar je še posebej pomembno za nosilce evangelizacije. Tišina in beseda sta bistveni sestavini v komunikativnem delovanju Cerkve za novo oznanjevanje Kristusa v današnjem svetu. Celotno delo evangelizacije, ki ga Cerkev opravlja s pomočjo sredstev družbenega obveščanja, izročam Mariji, katere molk posluša in omogoča, da vzcveti Božja Beseda. (prim. Molitev za srečanje mladih v Loretu, 1.–2. september 2007).

V Vatikanu, 24. januarja 2012, na god sv. Frančiška Saleškega

papež Benedikt XVI.

Vir: Katoliška Cerkev