Titanik pred sto leti za vselej končal na morskem dnu

Svet | 15.04.2012, 02:20 Petra Stopar

Zanjo so rekli, da je nepotopljiva, a kljub veličastnosti je doživela tragičen konec, z njo pa je življenje na morju izgubilo več kot 1500 ljudi. Svojo plovbo je ladja Titanik začela v sredo, 10. aprila 1912, v noči s 14. na 15. april pred stotimi leti pa se je njena zgodba po trčenju v ledeno goro končala. A ne za vedno, saj živi v srcih mnogih, predvsem sorodnikov tistih, ki so na Titaniku umrli ali pa so svojo zgodbo delili s svetom po rešitvi.

Ladja, za katero so bili prepričani, da ne more potoniti

Titanik je iz britanskega pristanišča Southampton na krstno plovbo proti New Yorku krenil poln ponosa. Šlo je za ladjo velikih razsežnosti - 269 metrov dolgo, 28 metrov široko in 53 metrov visoko. Lastnica, britanska družba White Star Line, je veliko vložila v razkošje. Najdražje suite za okoli 93.000 današnjih dolarjev so si lahko privoščili le redki. Veliko manj pozornosti je bilo namenjene ustreznemu sistemu za opozarjanje na ladji, saj je bila družba prepričana, da se parnik praktično ne more potopiti.

Prvi dnevi plovbe so minevali več ali manj brez posebnosti kljub opozorilom, da se na območju Nove Fundlandije pojavljajo ledene gore. Približno 2220 potnikov, med katerimi so bili tudi Slovenci, je 14. aprila 1912, po še enem dnevu na odprtem morju, čakala jasna noč. Ob okoli 23.40 sta opazovalca na ladji pred seboj zagledala temen obris ledene gore. Kmalu zatem je ladja trčila vanjo. Poveljniški most je bil hitro na nogah in sklenil ukrepati, a je bilo prepozno.

Čeprav Titanik gore ni zadel s premcem, pa jo je podrsal z bokom. Škoda sprva ni bila videti velika, vendar je voda že začela vdirati v pet med seboj ločenih varnostnih prekatov in ga premagovala enega za drugim. Približno uro po trku so začeli v vodo spuščati rešilne čolne in sprožili tudi klice na pomoč okoliškim ladjam.

Reševalna akcija pokazala številne pomanjkljivosti

Častniki, ki so potnikom pomagali pri vkrcavanju na čolne, so imeli nemalo težav, ki sta jih neorganiziranost in kaos še stopnjevala. Ena večjih napak je bila, da so čolne sprva spuščali v morje napol prazne, zaradi česar so rešili veliko manj življenj, kot bi jih lahko. Pa tudi sicer je bilo na ladji premalo čolnov za vse potnike.

Potem ko se je ladijski trup prelomil na dva dela, je 15. aprila ob 2.20 Titanik dokončno potonil. Razbitine počivajo na morski globini 3800 metrov, z njimi pa so ostale številne skrivnosti, ki jih bo pod svoje okrilje vzel Unesco. Nihče od okoli 700 preživelih potnikov danes ne živi več. Zadnja preživela Milvina Dean je umrla 31. maja 2009, stara 97 let.

Po svetu različni dogodki ob obletnici

Po isti poti kot Titanik je pred dnevi iz Southamptona zaplula ladja Balmoral, ki se je ponoči ustavila na mestu, kjer je nesrečni parnik pred sto leti končal svojo pot.

Ob obletnici so ponatisnili tudi zbirko fotografij, ki so edine ohranjene slike življenja na krovu Titanika, in ki jih je naredil mlad irski duhovnik jezuit pater Frank Browne (1880–1960). Bil je odličen dokumentarni fotograf in odlikovan kaplan angleške vojske v prvi svetovni vojni. Leta 1912 so jezuitskemu novincu manjkala še tri leta do mašniškega posvečenja, luksuzno nastanitev na parniku pa mu je podaril stric.

Album je uredil jezuitski pater Edward O'Donnell, predgovor je napisal Robert Ballard, ki je prvi določil lego Titanikovih razbitin septembra 1985, istega meseca, ko so v kleti jezuitske rezidence v Dublinu po naključju našli 42.000 fotografij patra Browneja.