Kočevski Rog
Žrtve komunističnega nasilja še lahko uveljavijo status iz Zakona o popravi krivic
Slovenija
Zakon o popravi krivic je bil sprejet 25. oktobra 1996. Komisija Vlade Republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic, ki je bila ustanovljena v skladu s tem zakonom, deluje že petnajst let. Rok za vlaganje zahtev po omenjenem zakonu je odprt. Zato na tem mestu vzpodbujajo vse upravičence, nekdanje politične zapornike in svojce žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, posebno tiste svojce, ki so zgubili enega ali oba starša, da podajo zahtevo za uveljavitev ustreznega statusa in odškodnine, čeprav res simbolične.
Zakon o popravi krivic priznava status in pravice žrtvam komunističnega nasilja za obdobje od 15. maja 1945 do 2. julija 1990, torej nekdanjim političnim zapornikom in njihovim svojcem ter svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, je sporočila mag. Majda Pučnik Rudl predsednica Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic.
Z zakonom so določeni tudi posebni pogoji in postopek za spremembo pravnomočnih kazenskih sodb izrečenih v političnih procesih v času komunističnega nasilja v obdobju od 15. maja 1945 do 2. julija 1990, v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov v sodnem ali upravnokazenskem postopku. Omenjeni zakon krivic ne odpravlja po uradni dolžnosti, ampak morajo prizadeti oziroma njihovi svojci vlagati svoje zahtevke pri navedeni komisiji oziroma pri ministrstvu za pravosodje in javno upravo, sektorju za popravo krivic in narodno spravo, ki opravlja strokovna opravila za komisijo.
„Komisija Vlade za izvajanje zakona o popravi krivic je po do sedaj popisanih statusih priznala 6875 statusov žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja ter 32.070 statusov svojca in bivšega političnega zapornika s pravico do odškodnine. Upoštevajoč število žrtev komunističnega nasilja je število do sedaj vloženih zahtev res minimalno. Samo na območju Republike Sloveniji je odkrito že več kot 600 prikritih grobišč žrtev komunističnega nasilja, kjer je po dosedanjih predvidevanjih pokopanih verjetno okoli sto tisoč žrtev,“ je zapisala Majda Pučnik Rudl.
Po njenih besedah je vsem žrtvam komunističnega režima skupno, „da so bile pobite, zaprte, preganjane, mučene, zastraševane, izsiljevane, preseljene, izropane, žaljene, diskriminirane, poslane na prevzgojo ali prisilno delo, izstradane, iz maščevanja, zgolj zaradi vere ali pripadnosti drugače mislečim, npr. vaškim stražam, domobrancem.“ Mnoge žrtve so tudi člani njihovih družin, prijatelji in znanci, poudarja Pučnik Rudlova. Dodaja, da se je v tem primeru maščevanje izvajalo popolnoma brezpravno, brez ugotavljanja morebitne dejanske krivde, v pravno dvomljivih upravnih in sodnih procesih ali brez le-teh. „Tako imenovane razredne sovražnike, tudi dojenčke, otroke, mladostnike, ženske, ostarele, so izpostavili tudi najhujšim oblikam maščevanja. Mnogi so utrpeli tudi ropanje in odvzem premoženja, obvezne oddaje. Otrokom tako imenovanih razrednih sovražnikov so onemogočali šolanje, jih diskriminirali in šikanirali. In izvajalo se je dezorganiziranje in izčrpavanje zdravih jeder gospodarjenja in gospodarstev.“
Podati vlogo za priznanje statusa žrtve po zakonu o popravi krivic, ustno ali pisno pričevati o prestanem trpljenju in izgubah, so po njenih besedah koraki v smer zgodovinske resnice in ohranjanja zgodovinskega spomina. „Zgodovinsko resnico smo dolžni izpopolniti in uravnotežiti tudi z njeno temno, prezrto, zanikano in zamolčano stranjo. Zgodovinska resnica nam bo pomagala pristno in polno čutno (so)čustvovati, prepoznavati naše kulturno družbeno okolje skozi generacije, da bi se ob zavedanju naših korenin lahko okrepili in zazrli v prihodnost.“
Vir: http://www.mp.gov.si/si/delovna_podrocja/poprava_krivic_in_narodna_sprava/publikacije/
